Opus vsestranskega nemškega ustvarjalca Rainerja Wernerja Fassbinderja (1945–1982) je v zadnjih letih ponovno deležen povečanega zanimanja. Razvpiti umetnik, ki je sicer med drugim deloval kot dramatik, igralec, esejist, skladatelj in še kaj, si je kultni status pridobil predvsem kot svojevrsten in izredno plodovit filmski režiser. V svoji razmeroma kratki karieri je posnel okoli 40 celovečernih filmov, številne med njimi v le nekaj dneh in z izjemno nizkim proračunom, do danes pa je obveljal za eno od ključnih imen novega nemškega filma. Enako pomembno je bilo tudi njegovo zgodnje delo v gledališču (v drugi polovici 60. let je napisal ali zrežiral več kot dvajset dramskih besedil), ki je v marsikaterem pogledu (način dela in pogosto sodelovanje z nekaterimi igralci) močno vplivalo na njegove filme. Kar nekaj njegovih predlog je bilo v preteklih letih postavljenih tudi na slovenske odre, med drugim njegova zgodnja igra Grešni kozel (Slovensko mladinsko gledališče, 2017) ali Kri na mačjem vratu (MGL, 2017), v petek pa bo SNG Drama Ljubljana pripravila krstno izvedbo predstave Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata.
Gre za odrsko različico istoimenskega filma, ki ga je Fassbinder leta 1973 posnel v vsega petnajstih dneh, vendar z njim ustvaril mojstrovino, ki mu je čez nekaj mesecev prinesla nagrado mednarodne kritiške žirije v Cannesu in slavo zunaj domovine. Zgodba o »prepovedani« ljubezni med 40-letnim maroškim priseljencem in 60-letno domačinko Emmi, ki se preživlja kot čistilka, v mnogih vidikih odseva sestavine, ki so značilne za večino Fassbinderjevih del: portretiranje obstrancev (priseljenci, kriminalci, prostitutke), odtujenosti in osamljenosti, a tudi hrepenenja po bližini in ljubezni, ki se na obrobju družbe že zaradi same narave sveta vsaj praviloma izkaže za jalovo. Za gledališko priredbo je poskrbel Milan Marković Matthis, ki se je, kot pravi, osredotočil na odnos med posameznikom in tem, kar določa svet, v katerem živimo, »pri čemer se ljubezen kaže kot nekaj, kar ta svet ohranja, in hkrati kot nekaj, kar omogoča izstop iz njega«. Povedano drugače, ljubezen ponuja upanje, toda vsaj v Fassbinderjevem svetu je upanje nekaj, kar lahko vodi le v propad. »Film ne tematizira le spopada med nenaklonjenim okoljem in ljubeznijo, temveč govori zlasti o tem, kako to okolje vpliva na našo zmožnost za ljubezen.«
Salem (ki ga vsi kličejo Ali, kot pač vse druge priseljence arabskega rodu – igra ga Iztok Drabik Jug) in Emmi (Nataša Barbara Gračner) sta obrobneža, ki sanjarita o »normalnem življenju«. Ti osamljeni duši že ob prvem srečanju začutita medsebojno naklonjenost in toplino, vendar pa njuna zveza prav kmalu naleti na predsodke in nerazumevanje – ne le zaradi razlike v letih, temveč predvsem zavoljo Alijevega rodu in družbenega statusa. Emmijine sosede, sodelavke in njeni odrasli otroci, še celo prodajalec v trgovini postanejo hladni in sovražni, pritiski iz okolice pa začnejo postopoma nažirati tudi njun odnos. »Emmi in Ali zgolj s tem, da sta skupaj, žalita celotno družbo,« ugotavlja Sebastijan Horvat. »Ko sta sama, sta srečna, toda strupeni okolici ne moreta ubežati.«
