Med predsedniško kampanjo je imel Šarec prav imeniten program. Radovedno sem spremljal, kaj bo iz tega nastalo, in upal na njegovo zmago. Sestava vlade in delo v zadnjega pol leta pa sta vendarle dala slutiti, da bo to nekaj drugega. Ni moj namen, da bi se mu dobrikal ali bog ne daj nekaj kar tako počez grajal. Nekaj pa me je prestrašilo. V rubriki Nepreslišano (Dnevnik, 5. marca) nam Peter Vilfan piše, kako je oddal osebno pismo predsedniku vlade, v katerem pojasnjuje dogajanja v zvezi z delovanjem njegovega društva. Poudarjam, osebno pismo. Določene dele tega pisma so že čez nekaj ur v udarnih novicah sporočale nove (poštene, demokratične) televizijske postaje, za njimi pa še Reporter in Demokracija. Tega pisma niso dobili ne v Delu ne v Dnevniku. Ne, do njega so se dokopala medijska trobila skrajne desnice. S tem nočem reči, da v omenjenih Dnevniku in Delu nimajo prodornih, raziskovalnih novinarjev. Ne. Vem, da jih imajo. Novice so odtekle v druge medije naravnost iz kabineta predsednika vlade. Tam pa skrbi za varnost vlade po Šarčevem mnenju vrhunski strokovnjak D. Č. »Zamenjal ga bom takoj, ko bo storil napako,« je nekako zvenel odgovor predsednika vlade ob začudenju nas vseh, ko si je upal na tako odgovorno mesto postaviti strokovnjaka, znanega po svojih skrajnih stališčih in dejanjih. Krta ste nastavili v svojo pisarno, gospod predsednik. Bojim se, da ta ni edini. Razrili vam bodo njivo. To pa bi bilo škoda. Čas je, da ukrepate.
Menim tudi, da mora vlada sprejeti uredbo, s katero bi zagotovili mirno delo sodišč. Sodišča so v vseh demokracijah četrta in tudi najpomembnejša veja oblasti. Vsi pričakujemo in verjamemo, da so izbrani sodniki vrh časti in poštenja naše družbe. In če niso? Ja, potem pa imamo ustavni in pravni red, po katerem lahko takim, ki to niso, mirno odrečemo sodniško čast. Da, za čast stroke, pravico in poštenje gre. Ne za politiko, za čast gre. Pa ne samo pri sodnikih, pri vseh ljudeh. Zato je treba pred sodišči narediti red, da bodo lahko mirno delali. Vse povorke, manifestacije, procesije, karnevali in druge maškarade pred sodišči nimajo kaj početi. Če ima sodnik svojo čast in poštenje, mu ni treba za pravo sodbo tega dopovedovati z zbiranji, odbori, pravičniškimi iniciativami, ki se trudijo sodnikom vendarle dopovedati, katero polbožanstvo naše dežele je nedotakljivo in ima vedno, povsod in zmeraj prav. Ali ni čudno, kako tega v tej deželi ne razumejo ne sodniki ne ljudje že skoraj trideset let?
Posebno pa sem bil navdušen nad Šarčevim ukrepom v primeru »sendvič«. Poslanca je odslovil. Tako je prav. Ljudje moji, kraja sendviča ali pa kraja podjetja, zgrajenega z odrekanjem delavcev v času komunizma, je kraja. Pika.
Dušan Kaplan, Ljubljana
