»Pozdravljeni. Sem Miha Srebrnjak in imam 22 let. Želim odpreti lastno podjetje za internetno prodajo. Svetu želim dokazati, da so lahko tudi slepi ljudje zelo produktivni in uspešni,« se začne Mihov predstavitveni video za Holmanovo nagrado, ki jo poseben ameriški sklad vsako leto podeljuje slepim in slabovidnim. Miha je popolnoma slep mladenič iz Dolenjega Suhadola pri Novem mestu, z izjemno pozitivnim pogledom na svet in jasno vizijo o svojem življenju. In prav takšnim ljudem, ki želijo sami kreirati svojo prihodnost, raziskovati svet in premikati meje, je namenjena nagrada, je zapisano na spletni strani Holmanovega projekta.
Vsako jutro z Dantejem v službo
Miha je na srednješolskem centru v Novem mestu predlani končal šolanje za tehnika računalništva. Sprva je razmišljal o vpisu na fakulteto, a ga ni najbolj pritegnilo. Zato se je odločil, da se kar takoj vključi v program zaposlitvene rehabilitacije. Delal je že vse mogoče, pripravljal radijske novice, skrbel za tehnično podporo pri enem od mobilnih operaterjev, od januarja letos pa dela v trzinskem podjetju, kjer razvijajo programsko opremo za slepe in slabovidne. Če ga ne pelje kdo od družinskih članov ali prijateljev, se skupaj s štirinožnim spremljevalcem, črnim labradorcem Dantejem, zjutraj odpravi na avtobus proti Ljubljani. »Tam prestopim na drugi avtobus proti Trzinu ali pa grem s taksijem. Vsi vozniki me že poznajo, tako da res nimam nikakršnih težav,« pripoveduje nasmejani Miha.
V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in prestolnico pozna kot svoj žep, celo bolje kot Novo mesto, dodaja. Toda vsakodnevna vožnja v Ljubljano ga zelo utruja. »Z delom sem zelo zadovoljen in bi rade volje ostal v podjetju. Toda vsak dan sem po 12 ur zdoma in dejansko hodim domov le še spat. Zato sem si rekel, da je bolje, če grem na svoje, pa četudi kakšen evro manj zaslužim.« In odločitev je padla. Če bo vse po sreči, se bo že maja podal na lastno podjetniško pot. Odprl bo podjetje za internetno prodajo. V začetku mu bo v pomoč videči sodelavec, ki mu za določeno število ur na mesec pripada prek programa podpornega zaposlovanja. Začel bo doma, ko bo zadeva zaživela, pa namerava nekje v Novem mestu najeti kakšno skladišče in sčasoma tudi zaposlovati.
Ne dovoli tarnanja
Nikoli ni tarnal nad svojo usodo, ki mu je vzela še tisto malo vida, kar ga je do dvanajstega leta na desnem očesu še imel. »Hitro sem se sprijaznil s tem in se navadil,« pravi Miha, ki o težkih zdravstvenih preizkušnjah v otroštvu sploh ne razmišlja, niti se jih kaj dosti ne spominja, pravi. Tudi ljudem okoli sebe ne dovoli, da bi se nad čim pritoževali, kaj šele, da bi ga pomilovali. »Ko je bil otrok, mu je šlo najbolj na živce, ko je kdo dejal, češ, kako je ubog ta naš Miha. Toda Miha je vedno rekel, da ni prav nič ubog in da je z njim vse v redu,« se spominja Mihov oče Jože.
»Za nas je Miha čisto običajen fant. Razen številnih operacij oči v otroštvu nikoli ni bilo nobenih zdravstvenih težav. V šoli je blestel, sploh v srednji je bil med najbolj priljubljenimi sošolci,« doda mama Danica.
Miho zanima vse, kar se dogaja okrog njega. S posebno napravo, braillovo vrstico, ki jo priključi na svoj prenosnik, lahko bere zapise z interneta, ima svoj profil na facebooku, aktiven je na twitterju. Zelo rad potuje, vsako leto se kam odpravi. »Ves čas se kaj dogaja. Morda so se stvari malo umirile, odkar sem zaposlen, prej pa sem veliko hodil naokrog, saj sem bil udeležen pri številnih projektih, hodil sem na razne seminarje po Evropi, Balkan pa smo tako in tako obdelali po dolgem in počez,« se nasmeje. Očitno ga bodo letos poti v vsakem primeru vodile v ZDA. Če mu ne uspe s Holmanovo nagrado, ki bi ga popeljala v San Francisco in mu prinesla do 25.000 evrov, tudi nič hudega, pravi, saj že ima rezervni načrt, to je seminar, ki ga pripravlja korporacija Google.
