Začela bom z Borisom Kobalom. Res je izrekel besedi »se opravičujem«, vendar je ob tem kaznivo dejanje hudo omilil in ga enačil z »neumnostjo«. Poskušal je tudi vplivati na naša čustva (depresija) in s tem pridobiti razumevanje. Podcenjeval nas je in dosegel ravno nasprotni učinek. Spregledali smo ga. Verjetno bi bilo drugače, če bi samo iskreno obžaloval, da je napisal plagiat, s katerim je mastno zaslužil, zavajal gledališče, režiserja, igralce in celo Slovenijo. Kako pa smo reagirali mi? Mediji, in še bolj bralci v svojih komentarjih, smo ga cele dneve kamenjali in videli v njem samo še najslabše. Pa zanesljivo ni največji kriminalec v državi. Nekatere veliko večje celo volimo ali molče pustimo na najbolj odgovornih položajih. Res nas »ščiti« svoboda izražanja, a smo vseeno zamudili priložnost, da bi ostali le pri teh besedah: storil je kaznivo dejanje, za to bo moral odgovarjati. Tudi mi bi se morali opravičiti za svojo nestrpnost in dvoličnost.

Kaže, da smo letošnji kritični govor Vinka Möderndorferja na Prešernovi proslavi sprejeli z veliko manjšim navdušenjem, kot smo lanskega. Sprašujem se, zakaj. Ker nočemo biti Butalci? Ker se že preveč populistično ponavlja? Mar kar naenkrat vse kulturnike vidimo skozi očala zadnjih nekulturnih afer? Ali pa govorniku zamerimo, ker si je dovolil okrcati predsednika vlade, našega (trenutno) najbolj priljubljenega politika? Bi se Möderndorfer moral Šarcu opravičiti za grajo, da na zahtevo Nata namesto kulture, znanosti in šolstva financira njegovo imperialistično delovanje? (Mimogrede: le kdo nas bo zaščitil pred našimi sosedi Italijani, Madžari…?) Šarec je res marsikatero odločitev podedoval od svojih predhodnikov, ampak zdaj ima škarje in platno v rokah on. Zato mislim, da govorniku ni treba jemati besed nazaj. Lahko pa bi se opravičil Janšev nastopaški mladenič, podpredsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, za svojo paranoidno izjavo: »Besede Vinka Möderndorferja o zvezi Nato na državni proslavi so šolski primer ruskega hibridnega vojskovanja.« Iz ust članov SDS seveda ne moremo pričakovati opravičil, vedno pa same obtožbe.

Še veste, kako so naši evropski »domoljubni« poslanci zavrnili podporo Lojzetu Peterletu in za predsednika evropskega parlamenta podprli Antonia Tajanija? Tega Tajanija, ki je na slovesnosti v Bazovici med drugim vzkliknil: »Živel Trst, živela italijanska Istra, živela italijanska Dalmacija!« Tega Tajanija, ki se potem ni opravičil, ampak samo izgovarjal, da ga nismo prav razumeli, on pa je želel samo prispevati »k miru«. (Kakšno sprenevedanje!) Pričakovala sem, da bodo naši evropski poslanci vsaj v tej situaciji strnili vrste in se enotno odzvali. Kaj še. »Domoljubi« iz vrst SDS so njegova pojasnila in »kvaziopravičilo« sprejeli. In ne samo to. Tomčeva je celo opozorila na »izjemno populističen odziv« na Tajanijeve izjave, ki po njenem podpihuje sovraštvo in razdor. To pomeni, da poslanka s »tujcem« z roko v roki sprevrača vso krivdo na nas. Se zgodovina ponavlja?

Dobro, da so bili naš politični vrh in drugi poslanci v obsodbi enotni. Po nekaj dneh je Tajani (pod pritiskom) poskusil še enkrat vzeti besede nazaj. Vendar nobeno opravičilo, tudi iskreno (kar njegovo ni bilo) ne more preglasiti tega, kar je storil. Moral bi odstopiti. Notranji minister Salvini še vedno vztraja pri svojem »izmišljevanju žrtev«, opravičilo pa mu ne pade na misel. Raje se čudi Šarčevim besedam. Žalostno. Še bolj sem zgrožena nad Janšo in Grimsom. Prištinski častni doktor je raje (spet) govoril o komunističnih zločinih, kot da bi obsodil zgodovinski revizionizem. Grims pa se je Salviniju celo poklonil, rekoč, da ga zaradi njegovih izjav spoštuje. Čakam, da bodo še padli na kolena in ponižno izjavili: »Stranka SDS se vam, gospoda Tajani in Salvini, iskreno opravičuje za vašo okupacijo slovenskega ozemlja in za vse žrtve, ki jih je fašizem povzročil med Slovenci.«

Zdi se, da se zgodovina res ponavlja. Zato zgubljam upanje, da se bodo naši »domoljubi« (in Cerkev) kdaj opravičili za kolaboracijo. Tudi sedanjo.

Polona Jamnik, Bled