Se je alžirski predsednik Abdelaziz Bouteflika vrnil domov? Danes so tako zatrjevali na državni televiziji, ki je prikazovala povorko avtomobilov v prestolnici Alžir, ki naj bi prevažala predsednika po vrnitvi iz Švice, kjer je bil nekaj tednov na zdravljenju v Ženevi.

Bouteflika, ki je bil odličen zunanji minister v letih 1963–1979, pa po trditvah drugih virov ne more več potovati oziroma ga umetno ohranjajo pri življenju. Švicarski dnevnik Tribune de Geneve, ki je zadevo raziskoval, je denimo poročal, da je zaradi nevrološke bolezni in dihalnih težav ves čas v nevarnosti, da umre. Njegov predsedniški urad to zanika. Ne glede na njegovo trenutno stanje pa se zdi, da ulice niti njegova vrnitev ne more več pomiriti, potem ko so se pred mesecem dni začeli protesti, ker bo Bouteflika na volitvah aprila petič kandidiral.

Nad tajkune

V petek je sicer Bouteflika (lahko pa je bil kak drug član režima v njegovem imenu) objavil pismo javnosti, v katerem je pozdravil »zrelost« alžirskega ljudstva, obenem pa zahteval od ljudi »budnost, da ne bo v tem pacifističnem gibanju prišlo do infiltracije zahrbtnih notranjih ali zunanjih sil, ki bi lahko povzročile kaos«. Skratka, Alžirci naj bi bili pred izbiro: ali Bouteflika ali kaos. V torek je načelnik alžirskega generalštaba v tem duhu v govoru več sto oficirjem opozoril na nevarnost, da se ponovi čas državljanske vojne 1992–2001, ko je umrlo okoli 200.000 Alžircev. Tudi zaradi strahu pred to ponovitvijo tragedije se leta 2011 arabska pomlad ni razširila na Alžirijo.

A zdaj so študentje, ki so glavni na protestih, prepričani, da kaos ni edina alternativa Boutefliki, ki je pred 20 leti končal obdobje državljanske vojne. Možna naj bi bila mirna tranzicija. Predvsem imajo študentje dovolj režima, v katerem si tajkuni s podkupninami vladajoči politični eliti prilaščajo dobičkonosne posle, ne da bi se razvijalo alžirsko gospodarstvo, in to kljub velikemu naravnemu bogastvu po površini največje afriške države. Kar 95 odstotkov alžirskega izvoza predstavljata nafta in zemeljski plin, kar kaže, da industrija ni razvita. Tudi kmetijstvu in turizmu slabo kaže. Množice pa zahtevajo gospodarski razvoj države. In če sta bili leta 2011 ceni nafte in zemeljskega plina še dovolj visoki, da je režim z dobički pomiril množice, tega oba energenta zadnja leta ne omogočata več. Vladajoča kasta pač še vedno preveč zahteva zase. Glavna tarča protestnikov postajajo tajkuni, ki se vozijo z jaguarji.

Predčasne počitnice, da bi utišali proteste

Vse več pa je poslovnežev, ki podpirajo proteste. Vedo, da režim lahko ohrani oblast le s krvavo represijo kot Bašar Al Asad, ki je povsem uničil svojo državo. Zaradi istega razloga tudi vojska ni za nasilje nad v veliki meri mirnimi protestniki. Ali ni za same vladajoče bolje, da se dobički od nafte in zemeljskega plina bolj pravično porazdelijo ter da se novi, mlajši obrazi vključijo v vlado, kot da se na sirski način vse konča v kaosu in razsulu? Vsekakor bi bilo sedanjo jezo ljudstva, ko na protestih sodelujejo milijonske množice, mogoče pomiriti le s popuščanjem.

Bouteflika (najbrž je bil to kak drug član režima) je sicer pred tednom dni iz Švice obljubil, da bo po enem letu svojega petega mandata, ki naj bi se začel aprila, razpisal predčasne volitve. Glede na petkove proteste milijonov pa to ni imelo učinka. Potem pa so oblasti odredile, da se dvotedenske počitnice na univerzi ne začnejo 21. marca, kot je bilo predvideno, ampak 10. marca, podaljšane pa bodo za deset dni, to je do 4. aprila. Namen je jasen: zapreti nameravajo študentska naselja, glavno žarišče protestov.