Pnevmatika prihodnosti je zasnovana kot multimodalni nagibni rotor, ki omogoča vožnjo po cesti in tudi letenje vozila po zraku. Nameščena v klasičnem položaju bi služila kot pogonski sklop za prenos in absorbiranje sil na cesto in z nje, v položaju za letenje pa bi delovala kot pogonski sistem za zanesljivo zagotavljanje vzleta vozila. Napere brezzračne pnevmatike bi na cesti zagotavljale zadostno oporo in nosile težo avtomobila, v položaju za letenje pa bi služile kot lopatice rotorja, namenjenega vzletanju. Nepnevmatska zgradba pnevmatike bi bila dovolj prožna, da bi med cestno vožnjo blažila sunke, in hkrati dovolj močna, da bi se lahko vrtela s hitrostjo, ki rotorjem omogoča vertikalni dvig. Obenem bi z uporabo magnetne sile pnevmatika zagotavljala pogon brez trenja, kar bi omogočalo dovolj visoke hitrosti vrtenja za vožnjo po cesti ter vzlet in letenje po zraku. V pnevmatiko AERO bi bil vgrajen tudi procesor z umetno inteligenco, ki bi podatke optičnih senzorjev združeval s podatki, pridobljenimi v komunikaciji vozila z infrastrukturo in z drugimi vozili, jih analiziral in priporočil določen potek ukrepanja.

Avtomobilizem