Se na slovenske umetniške akademije vpisuje več študentk ali študentov? In ali ima spol kakšno vlogo pri njihovi profesionalni poti po zaključku študija? Kdo jim vmes predava, profesorice ali profesorji? Ali spol vpliva na napredovanje po profesorskih nazivih? Predvsem pa – ali v vsebinah, ki jih predavajo študentom umetnosti, najdejo enako prostora za ustvarjalke kot za ustvarjalce? To je le nekaj izhodišč včerajšnje okrogle mize o umetnicah na Univerzi v Ljubljani, s katero se je ta institucija poklonila dnevu žena.
Narašča število študentk
Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) ter Akademiji za glasbo (AG) je vse več umetnic, ni pa vse več uravnoteženosti po spolu, je ob predstavitvi manjše raziskave povedala predavateljica s FDV Aleksandra Kanjuo Mrčela. »Narašča namreč število študentk, kar govori o feminizaciji študija,« je povedala. Če se je v desetletju po drugi svetovni vojni na ALUO vpisalo 107 študentov in 26 študentk, številke v zadnjih štirih letih govorijo o 127 študentih in 264 študentkah; še precej bolj so ženske prevladovale v osemdesetih letih. Stanje na AGRFT je zadnjih deset let (edini pridobljeni podatki) razmeroma uravnoteženo, o diplomantih glasbene akademije pa podatkov menda ni. Kot kaže več analiz, se študiju umetnosti in humanistike v Sloveniji posveča skoraj še enkrat več žensk kot moških.
Manj pa narašča število predavateljic, je ugotavljala. »Višje ko gremo po profesorskih nazivih, manj je žensk. Tudi dve od treh umetniških akademij navsezadnje vodita moška.« Trendi na akademijah kažejo na dominacijo žensk predvsem v nepedagoškem kadru. Če predavatelji sploh še dobijo zaposlitev, so večinoma moški. »Ne smemo pozabiti, da ima SAZU 153 članov in 12 članic. Od tega je v razredu umetnosti 28 moških in ena ženska. Tudi med dobitniki Prešernove nagrade je 324 moških in zgolj 32 žensk.«
Da položaj žensk tudi po svetu ni bistveno boljši, ni vzpodbudno. V glavnih londonskih umetniških ustanovah so denimo leta 2017 samostojno predstavili 8 odstotkov manj žensk kot leto poprej. »Ženske v umetniških poklicih v ZDA zaslužijo skoraj 20.000 dolarjev na leto manj kot moški. Poleg tega so raziskovalci v dveh eksperimentih ugotovili, da anketiranci dosledno višje ocenjujejo dela, za katera so menili, da so jih ustvarili moški, od tistih, ki naj bi jih ustvarile ženske.« Če bi okroglo mizo naslovili Moški v umetnosti, bi bilo to navsezadnje vsem smešno, je še sklenila.
Pomembni dosežki, ne spol
Da feministične vsebine že vsaj dvajset let redno vključujejo v študij, četudi morda bolj k teoretičnim kot k umetniškim predmetom, je poročala Nadja Zgonik z ALUO. A je ob tem dodala, da je med rednimi profesorji ob devetih moških le ena redna profesorica ter da je denimo oddelek za kiparstvo – leta 1999 je imel prvo generacijo izključno študentk – od ženskih predavateljic, razen tistih, ki občasno poučujejo honorarno, še nedotaknjen. »Glede na to, da imamo včasih tudi celotne ženske oddelke, sem študentke že povprašala, ali jih profesorji naslavljajo z žensko obliko, a mi niso znale odgovoriti. Očitno so za to neobčutljive,« je dodala.
Tina Kolenik z AGRFT ocenjuje, da profesorsko napredovanje na njihovi akademiji ni vezano na spol. »Poleg tega se pri nas ne ženemo preveč za funkcijami. Nihče denimo noče biti predstojnik oddelka, saj gre za birokratsko delo, ki omejuje naše umetniško udejstvovanje,« je povedala in dodala, da imajo na sestankih moški kolegi res več besede, a si je kolegice pač ne vzamejo. Naštela je nekaj načinov, kako v kurikulum vpeljujejo feministične in LGBT-vsebine, pri angažmaju njihovih študentov za delo pa prav tako ne opaža razlik v honoriranju po spolu, temveč po letih izkušenj.
Da se glasba s svojo govorico ne ozira na spol, je dodala še Branka Rotar Pance z AG. »Umetnice dobijo za koncertiranje enak honorar kot umetniki, priložnosti dobijo glede na dosežke, ne glede na spol.« Tudi pri napredovanju profesorjev spol po njenem ni omejitev: »Devetdeset odstotkov sodelavcev napreduje zaradi umetniških dosežkov, le 10 odstotkov nas je v raziskovalnem delu, kjer nekoliko težje pridobivamo točke. Smo pa same raziskovalke.«
Nevladniki učijo, kar bi morale akademije
»Študentom sem dala v poslušanje 20 skladb, zanimalo me je, ali bodo ugotovili spol ustvarjalca. Največkrat so zgrešili, bučnejše skladbe so pripisali avtorjem, bolj lirične pa avtoricam,« je ob tem opozorila Larisa Vrhunc, ki poučuje na oddelku za muzikologijo na ljubljanski filozofski fakulteti.
Še bolj kritični sta bili raziskovalka gledališča Maja Šorli in Urška Jež, ki pri festivalu Mesto žensk bdi nad projektom feministične pedagogike, kjer med drugim opozarjajo na spregledanost žensk v šolskih učnih načrtih. »Kateri odri po študiju angažirajo igralke in kateri igralce? So res enako plačani? V glasbenih abonmajih pri nas ponujajo le en odstotek skladb, ki so jih napisale ženske. Se torej res lahko strinjamo s trditvijo, da glasba nima spola?« je med drugim opozorila.
