Do osamosvojitve Slovenije je praznik dan žena nekaj pomenil. Zadnjih osemindvajset let samostojne Slovenije so ga nekateri zlorabljali in omadeževali na najbolj grob način in mu pripisovali komunistično podobo. Ti dušebrižniki na veliko žalost ne poznajo zgodovine feminizma in s tem posledično velikanske vloge žensk v naši družbi. Zametki boja žensk segajo daleč v prejšnja stoletja. Leta 1888 je bil ustanovljen Mednarodni svet žensk. Leta 1910 je bila ustanovljena Socialistična ženska internacionala. Na njeni drugi konferenci je bil na pobudo Clare Zetkin sprejet sklep o mednarodnem dnevu žensk (8. marec). V glavnem so se te aktivnosti najprej začele čez lužo, v ZDA, ki niso imele s komunizmom v tistih časih popolnoma nič skupnega.

Za omenjeno pobudo stranki SD iskreno čestitam in jih naprošam, da pri njej vztrajajo do realizacije. Na predvečer praznika dneva žena, ko pišem ta članek, odkrito povem, da že dober mesec poslušam po različnih medijih in reklamah samo in izključno samo o praznovanju materinskega dneva. O dnevu žena, razen redkih izjem, ne duha in ne sluha. Kot da ga nikoli ni bilo. Da ne bo narobe razumljeno, nič nimam proti materinskemu dnevu, vendar tako pozabiti na velik dan, kot je 8. marec, dan žena, je skrajno sprevrženo dejanje.

Strankam koalicije in stranki Levica dajem še naslednji predlog: prosim vas, da predlagate za državni praznik tudi zelo pomemben datum, to je 9. maj, dan zmage nad fašizmom in nacizmom. Zopet ne gre za vprašanje, ali bo to dela prost dan ali ne. Pomembnost tega datuma je velikanska. Ne gre samo za dan Evrope, gre za sporočilno vrednost, da gre za zmago nad fašizmom in nacizmom. Pika.

Druga svetovna vojna je trajala šest let in en dan. Življenje je izgubilo 50 milijonov ljudi. Ranjenih je bilo 35 milijonov in v drugi svetovni vojni je sodelovalo enainšestdeset držav. Številke so grozljive. Vsa čast Rusiji, za katero je po 27 milijonov padlih to najveličastnejši praznik v državi.

Tudi Slovenija je plačala visok krvni davek glede na našo majhnost. Od leta 1941 do 1945 so bile 89.404 žrtve. 60.000 duhovnikov, učiteljev in drugih intelektualcev ter drugih so izselili v letih 1941/42. Kar 15.000 ljudi so odpeljali na prisilno delo in v koncentracijska taborišča, 2860 zavednih Slovencev so ustrelili po zaporih, 917 Slovencev so izselili z avstrijskega Koroškega, 25.000 ljudi so iz ljubljanske pokrajine deportirali in napolnili taborišča na Rabu, v Gonarsu in drugod po Italiji.

Okupatorji so nam skupaj z domačimi izdajalci dobesedno namenili narodovo smrt. Njihova grozodejstva so bila strahotna: od požigov celih vasi, kraje otrok do najkrutejših oblik ustrahovanja ter ponižanja, dobesednega razčlovečenja naših ljudi. Zatorej je predlog, da 9. maj, dan zmage nad fašizmom in nacizmom, postane državni praznik, več kot utemeljen. Te datume in te praznike smo nekoč spoštovali in dostojno praznovali. Vzeli so nam praznike, dostojanstva nam ne bodo.

Srečko Križanec, Štore