Med nominirance so me uvrstili zaradi navedka o zdravnicah, izrečenega, ko me je novinarka ženske revije Ona kot avtorja Iskanja izgubljenega zdravja interjuvala o zdravju, zdravstvu ipd.:

V: Ali sem prav slišala, da imate bolj v čislih nas ženske?

O: Itak. Na osnovni zdravstveni ravni pa še sploh. Tu se izraža skrb za drugega, in ženske so ne glede na to, kaj trobijo feministke, rojene negovalke, kot bitja voljna pomagati in skrbeti. Moškim je mar za ideje in orožje, ženskam za čustva in ljudi. Mlajša hči Ana študira socialno delo – ko se je vpisovala, sem videl v vrsti sto deklet in enega samega fanta (zato pa se reče »blažen med ženami«). Gre za materialno nehvaležen in delovno obremenjujoč poklic – zato gredo vanj ženske. Na specialistični ravni imam pa kar rad tudi zdravnike, kajti ta raven zahteva tudi nekaj shizoidne racionalnosti, pa četudi brezosebne, in pod kirurškim nožem, recimo, je morda boljše, če ga drži odločna moška roka.

Utemeljitev nominacije na strani bodeče neže (https://bodeca-neza.spol.si/) se glasi:

Gre za nizanje spolnih stereotipov, na podlagi katerih avtor izjave vzpostavlja vrednostne sodbe o značilnostih posameznega spola. Skratka, ponavlja delitev na prirojeno žensko in moško naravo, kot da ne bi bile_i vse_i vzgojene_i v družbi, pri čemer naj bi bila za ženske rezervirana družbeno manj ugledna in slabše plačana dela. Stara, poznana šovinistična klasika.

Sem torej »socialšovinist«, ki pledira za nižji zaslužek in manjši delovni ugled ženstva. Najbrž iz fovšije do moje žene Bernarde, ki je v 55. plačnem razredu, jaz pa imam s polnimi leti penzijo v višini 490,53 evra. Ne vem, ali ne bo najin zakon po 26. letih sreče razpadel, zdaj ko se ve, kaj sem v resnici.

A pustimo feminilni humor. Sama nominacija mi je manjše presenečenje od dejstva, da so med mojimi »seksističnimi« izjavami v Oni neže odbrale takšno medlost, ne pa recimo naslednje bridko ostre misli:

V: Kaj menite o trditvi, da se mora ženska nenehno truditi in dokazovali kot uspešna in »popolna« ženska?

O: Feministično »opolnomočenje« je eden od najuspešnejših nategov ženske s strani kapitalizma, celo uspešnejši od socialistične krilatice o emancipaciji žene – delavke. Socializem je zasužnjeval namreč le prek dela; kapitalizem zasužnjuje prek dela in prek porabe.

Ta odgovor bi si namreč res zaslužil vso pozornost (ne le ženske) javnosti. Zatrjuje, da so feministke (ne glede na namene, s katerimi je tlakovana njihova pot v pekel) zgolj zaslepljene dékle kapitalizma. Njihovega gibanja se je polastil neoliberalizem: današnja »opolnomočena« ženska se namenja proizvajanju nepotrebnosti, da jih, sledeč reklamnim geslom tipa »Bodi svoja!«, lahko potem kupuje kot simbole lastnega opolnomočenja. Manifestni cilj feminizma je še vedno osamosvojitev žensk, ker pa prisegajo na opolnomočiteljski zaslužek, jih Kapital peha v sužnost. Ko bodo vse enakopravno zaposlene, bo prostor dóma, družine, materinstva skrčen do nevzdržnosti. Dobiček od tega samosežiga na oltarju iluzorne enakosti pa bo še naprej cingljal na maskulistične bančne račune.

Domnevo, da se slovenski feminizem tega ne zaveda (ali pa reč potlačuje v nezavedno), podkrepljuje dejstvo, da se društvo Spol.si, ki stoji v ozadju bodeče neže, pušča sponzorirati – ameriški ambasadi v Ljubljani – in se s tem celo ponaša. Sveta preproščina ali makiavelizem?

Prvi osnutek tega komentarja sem razposlal najzvestejšim bralkam. Najbolj me je med mnogimi izrazi spodbude prevzela novinarka Ema, ki med drugim piše: »Imam sanjski poklic/poslanstvo gospodinje, ki piše za časopis. Delo od doma, skrb za vrt, kuhanje, pospravljanje, otroci, psi… kaj je lepšega? Blizu gozda, ne potrebujem mestnega adrenalina, da je moj dan izpopolnjen. Ni mi treba, da mi telefon zvoni še zvečer in da lovim roke pozno v noč in da pol dneva preždim na sestankih… Ponosno naznanjam, da se moja starejša hči trenutno najstniško kuja in je šla jamrat k psici, kako krivična je njena mati, ker jo je opolnomočila za lupljenje krompirja, druga pa se je potem, ko je taistega narezala, lotila iz telohov izdelovat oblačila za barbiko. Na glavi pa ima hudičeve rožičke, ker so pač priprave za pusta v polnem teku. …. Vesela sem, da imata prosti čas, da se zavedata, da je dom tudi njuna skrb, da se imata čas skregati in se domisliti česa neumnega, izvirnega, posrečenega. In pač dihati življenje. Česar ne bi mogli, če bi bila midva z možem cele dneve v službi, se nenehno gnala za zaslužkom/dobičkom.«

Emino pismo me navdaja s pogumom. Ženske ste v resnici lahko blažene: imate potencial za srečo, saj od pamtiveka vlagate v družino in dom, ki edina osrečujeta do takšne trajne mere, kolikor je sploh mogoča v tem našem končnem življenju. Moški se toliko laže puščamo zapeljati kariernim zahtevam, ker si s plezanjem prek drugih, metanjem polen, intrigiranjem, komandiranjem, strahovanjem, tlačenjem, tekmištvom, odpuščanjem, izkoriščanjem, žrtvovanjem drugih kot kanonfutra ipd. nadomeščajo evolucijsko adaptivno potrebo po survivalistični prevladi. Kanonfuter seveda prevladuje. Skoraj vsi smo v tem viharju prdci. In zdaj bezljate vanj še ve…

Za kakšen manifestni program? Enako plačilo za enako delo? Če je vašim Amazonkam res za socialno pravičnost, naj se borijo za skrajšane ženske delovne ure, vendar z dokladami za delo doma, kjer zunaj delovnega časa prav ženske še naprej skrbite za »osnovno reprodukcijo človeštva« – porajanje, nego, vzrejanje in vzgojo otrok!

Reč je demokratično izvedljiva: volilk je namreč praviloma več kot volilcev. Vprašanje aktivne udeležbe bi rešila vpeljava ženske in moške kurije namesto predpisovanja sprenevedastih »kvot«. Potem tiste druge, neprosvetljene ženske končno ne bi mogle več večinsko izkazovati zaupanja moškim šovinistom s tem, da jih volijo.

Naj končam bolj spravljivo. Tule v ta namen ponujam v razmislek jezikovni predlog, ki bi praktično odpravil (za dvopriimkarke pereče) vprašanje primoženega priimka. Zdajšnji poskusi, ko ženske privzemajo možev priimek in hkrati ohranjajo dekliškega, problema ne odpravlja: če drži, da se, kdor privzame možev priimek, uklanja moževemu gospostvu, potem se tista, ki ohranja dekliški priimek, uklanja gospostvu svojega očeta. Celo če ženska prevzame dekliški priimek, recimo, svoje babice, se s tem spet priklanja pradedovemu gospostvu, itn. itn. Kaj pa če bi prevzela možev priimek, mož pa bi uporabljal žensko svojilno obliko?

Priimek Gradišnik je še vedno moj in po Bernardini izbiri tudi njen, a da se ji oddolžim za ta izkaz pripadnosti, se lahko pišem, kot vidite spodaj.

BRANKO GRADIŠNIKIN