Zato naj uvodoma povem, da bi rad o svoji smrti, njenem času in načinu odločal sam, če mi bosta seveda takrat še dani polna zavest in volja, če pa to ne bo mogoče, bi rad vnaprej izrazil svojo voljo po koncu, brž ko bo medicinsko jasno, da je konec samo še vprašanje časa, in če bi bilo vzdrževanje mojega življenja samo še nepotrebno mučenje.

Če to osebno izpoved povem nekoliko bolj abstraktno, filozofsko, se zavzemam za prevlado načela, da ima človek pravico do odločanja o svojem življenju, kakor tudi pravico do odločanja o času in načinu svoje smrti. To praktično pomeni najprej dekriminacijo zdaj kaznivega dejanja pomoči pri samomoru po prvem in petem odstavku 120. člena in primerno preoblikovanje četrtega odstavka tega člena, kjer predlagam črtanje drugega stavka besedila tega odstavka.

S tem povezujem možnost, da vsakdo, če in potem ko dozori ter spozna svojo končnost, lahko na pisen način izrazi svojo voljo glede časa in načina svoje smrti.

Stvar bi bila razmeroma preprosta, če bi se posameznik sam odločil in sam izvedel poslednje dejanje, pod pogojem, seveda, da bi lahko dobil za tak namen primeren pripravek.

Že če bi kdo rad končal svoje življenje, a ga fizično ne more, se stvar zaplete zaradi prej omenjene inkriminacije. Zato se zavzemam za njeno odpravo ali morda bolje za izključitev njene protipravnosti v primeru, ko obstajata pisna ali drugače overovljena želja ter zahteva prizadetega.

Teže je seveda, če take izjave volje ni. A če spremenimo načelno izhodišče in človeku priznamo pravico do blage smrti, je mogoče izbrati več možnosti. Prva je ta, da se je konkreten prizadeti posameznik vdal v božjo voljo ali voljo usode. Tu ni mogoče narediti ničesar in vsak poseg, ki ima namen skrajšati življenje, je pač kaznivo dejanje. Poudaril sem namen, ker je seveda že od vselej znano, da je bolniku, ki trpi, treba lajšati trpljenje, a da je to lajšanje dvorezno, ker ima neizogibno dva učinka: lajšanje trpljenja in krajšanje življenja. Najbrž pa obstaja še množica vmesnih situacij, ko se morajo zdravniki odločiti, ali je upravičeno, smiselno in legitimno bolniku podaljševati brezupno stanje, ali pa ga s pasivnim ukrepanjem skrajšati. Problem so situacije, ko bi bilo treba poseči po aktivnem ukrepanju, a tudi ta se mi ne zdi nerešljiv. Vsak zdravnik ima nedvomno pravico do ugovora vesti. Vsi drugi, ki sprejemajo načelno stališče o človekovi pravici do blage smrti, pa bi bili morda pomirjeni, če bi v konkretnem primeru odločal kolegij zdravnikov, ki bi mu lahko pridružili še sodnika ali odvetnika kot zastopnika svojcev.

Tu sem samo navrgel nekaj misli, ki se mi pojavljajo kot nekateri možni ugovori mojemu stališču in predlogu, da človeku pripada pravica odločanja ne samo o življenju, temveč tudi o času in načinu smrti. To nikakor ne pomeni, da bi moral vsakdo to pravico izkoristiti – samo kdor to hoče in izrazi na nedvoumen način. Sprememba načelnega stališča glede človekove pravice do odločanja o svoji smrti v ničemer ne prizadeva vseh hvalevrednih prizadevanj za paliativno oskrbo bolnikov z vsemi ukrepi za lajšanje fizičnega in psihičnega trpljenja.

Upam, da v svoji nevednosti nisem preveč poenostavljal, vztrajam pa pri moji uvodni želji, da bi, če mi bo to dano, sam odločal o času in načinu mojega odhoda, ali pa, če tega sam ne bom mogel storiti, da bi se našla usmiljena zdravniška duša in mi pomagala izpolniti mojo željo.

* To besedilo je avtor, zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon, aprila 2015 poslal odboru DZ za zdravstvo in se s tem odzval na njegovo povabilo, da se udeleži posveta odbora, posvečenega pravici do življenja, smrti in dostojni smrti. Leta 2016 je bilo nato objavljeno v četrtem zvezku avtorjeve zbirke Izzivi in odzivi, sicer pa gre za prvo objavo v medijih. Besedilo ponatiskujemo na pobudo dr. Bavcona (ur.).