Prve zahteve po ženski volilni pravici so bile sicer podane že konec 18. stoletja, v 19. stoletju pa so prerasle že v pravo mednarodno gibanje. Prva država, ki je ugodila tem zahtevam, je bila leta 1893 Nova Zelandija, medtem ko je »napredna« Evropa zahteve žensk uslišala dosti pozneje, večinoma šele globoko v 20. stoletju (v ZDA na primer leta 1920), marsikje šele po drugi svetovni vojni. Na Slovenskem so ženske v 20. stoletju sicer lahko volile že v zadnjih letih obstoja Avstro-Ogrske, vendar zelo selektivno. Le samostojne davkoplačevalke, posestnice in izobraženke. Zgodovinske prve volitve v Ljubljani z udeležbo prej omenjenih skupin žensk so bile aprila 1911, vendar je morala policija zaradi glasnih protestov liberalnih (!) moških ženskam dodeljeno volišče zastražiti. Ker po koncu prve svetovne vojne v Kraljevini Jugoslaviji ženske še niso imele splošne volilne pravice, so v Beogradu to pravico odpravili tudi tistim ženskam v Sloveniji, ki so si jo pridobile v času prejšnje države, čeprav je slovenska SLS temu ostro nasprotovala. Splošno volilno pravico so na tleh Jugoslavije ženske pridobile šele s koncem druge svetovne vojne, vendar je bil takrat uveden enostrankarski politični sistem.
Za žensko volilno pravico.
Shod, ki se je vršil predvčerajšnjim na Dunaju pri veliki udeležbi ženstva, je sprejel sledečo resolucijo: Zastopnice komitejev za žensko volilno pravico raznih dežel in narodnosti v Avstriji protestirajo proti temu, da bi bile žene izključene iz političnega, zakonodajnega in upravnega delovanja države ter zahtevajo za vse ženstvo aktivno in pasivno volilno pravico za državni zbor.« Ob istem času je zahteval ženski shod v Pragi, da se da ženam direktno volilno pravico na dež. zbor. Na shodu so bile zastopnice nemškega, poljskega, češkega in slovenskega ženstva.
Dan, 21. marca 1912
Ženska volilna pravica.
Ženski shod za žensko volilno pravico na Dunaju je dal zadnji čas priliko, da se je pisalo in govorilo o ženski volilni pravici. O tem vprašanju so mnenja zelo različna, resnica pa je, da se danes družba in tudi one politične stranke, ki bi bile z žensko volilno pravico oškodovane — to so napredne stranke v deželah, kjer ima na ženstvo močen upliv klerikalizem — ne stavijo proti zahtevam žen. V tem oziru velja ono stališče, ki so ga zavzele Čehinje, češ da se ni treba zaradi žensk bati klerikalizma, ker bodo z žensko volilno pravico ženske in stranke primorane, da ustvarijo in izpopolnijo žen. organizacijo in da se pobrigajo za višjo splošno in politično izobrazbo žen. Vprašanje, ki je danes na Angleškem vsled nastopov sufragetk tako kričeče, postaja tudi pri nas važno in ga ne smemo preiti kakor brezpomemben ženski prepir. Ministrski predsednik Stürgkh, ki je sprejel deputacijo žen v parlamentu, je sicer izjavil, da se takoj ženskim zahtevam ne bo ugodilo, toda tako je bilo pač z vsako »zahtevo«. Mnoge parlamentarne stranke bodo morale podpirati zahteve žen, ker imajo (kakor n. pr. na Češkem) v svoji organizaciji tudi močno in delavno žensko organizacijo, ki bo zahtevala, da se stranka postavi za žensko volilno pravico. (…)
Med klerikalne »alpske dežele« so prištete tudi slovenske zemlje. V resnici pri nas še ni ženstvo na isti visoki stopinji, kakor na Češkem, Danskem, Finskem, ali tudi na jugu: na Srbskem in Bolgarskem. Značilno je, da so slovanske vzhodne dežele v tem oziru pred zapadnimi. Poglejte n. pr. kako ulogo igra ruska žena v politiki in v literaturi.
Vendar se tudi pri nas na jugu giblje. Hrvatice na Reki so osnovale novo mlado organizacijo. Doslej je avstrijsko ženstvo pri svojih skupnih nastopih pogrešalo Dalmatink. Upati je, da se tudi tam kmalu obrne na boljše.
Pri nas – no, pri nas se giblje, pa ne preveč. Te izpremembe in zahteve, o katerih slišimo danes, so posledica gospodarskega razvoja zadnje dobe. Danes je mnogo več žensk samostojnih, nego n. pr. pred dvajsetimi leti. Koliko inteligentnih mladih trgovk imamo, koliko obrtnic. Poleg tega učiteljice, kontoristke, uradnice! Kako se je pomnožilo število delavk! Meščanska hči, ki se je pred 20 leti še skrivala za domačimi vrati in je bila odvisna od očeta, dokler se ni poročila – danes neče biti več doma, hoče delati, biti samostojna. Število ženskih delavnih in izučenih moči narašča, zato je treba misliti na prihodnost. Konkurenca žene in moža se kaže na vseh poljih, zato je treba izpremeniti mnenje v javnem življenju.
Žensko gibanje torej ni kaprica, to je danes socijalno javno vprašanje. Zato je čas, da tudi Slovenke premišljajo o tem.
Dan, 23. marca 1912
Ženska volilna pravica.
Praga, 27. marca. Pododsek nacionalno politične komisije deželnega zbora je končal posvetovanje o ženski volilni pravici. Sklenil je, da ohranijo ženske aktivno volilno pravico v volilnih okrajih veleposestva, mest in kmečkih občin v dosedanji obsežnosti, samo žene v Pragi in Libercu dobe vbodoče aktivno volilno pravico. Predlog, da se da ženam pasivna volilna pravica, je bil odklonjen z večino glasov.
Zarja, 28. marca 1912
Ženska volilna pravica na Angleškem.
Angleška poslanska zbornica je odklonila načrt za žensko volilno pravico z 222 proti 208 glasovom. Razlika samo 14 glasov pač priča, da se je položaj za Angležinje izdatno zlepšal in izboljšal ter da se angleški parlament ne bo mogel več dolgo braniti sprejema žensk v svojo sredo.
Slovenska gospodinja, 20. aprila 1912
Ženske in volilna pravica
Po poročilu OZN je danes na svetu še 11 držav, kjer ženske nimajo volilne pravice. To so v glavnem dežele na Bližnjem in Srednjem vzhodu, vendar so med njimi tudi tri evropske države oziroma državice: Švica, San Marino in Lichtenstein. Prva dežela na svetu, kjer so ženske najprej dobile volilno pravico, je Nova Zelandija, ki je ta zakon sprejela že leta 1869. Zanimivo je, da je bilo do leta 1945 še nad 45 držav, kjer ženske niso imele te osnovne državljanske pravice.
Ptujski tednik, 24. januarja 1958
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
