Iskanje krivde: Brexit je pekel

Za jezne zagovornike brexita je izjava lep primer pomanjkanja občutka za druge in moralističnega odnosa tehnokratov Evropske unije v Bruslju. Britanska premierka Theresa May se je temu ustrezno odzvala z izjavo, s katero je oštela Tuska za to njegovo pripombo.

Odziv Mayeve pravzaprav ni pomemben. Rok za »pomembno glasovanje« glede sporazuma o izstopu iz EU je namreč že podaljšala, s čimer je dejansko potrdila, da bo ostala brez načrta, kako izpeljati brexit, vse do zadnjega trenutka. S takim tempom se bo lahko prelaganje in podaljševanje roka za brexit nadaljevalo v nedogled. Tusk je z veliko žalitvijo hotel izraziti banalno in univerzalno resnico. Naj bo v Londonu, Washingtonu ali kjerkoli drugje, nikoli ni pametno, da začneš pogajanja, ne da bi imel jasne cilje in pa občutek za to, kako se bo odzvala druga stran. Kar pa se tiče teoloških izrazov pri Tuskovi obtožbi, lahko kdo označi za povsem neprimerno, da politiki v precej sekularizirani Evropi govorijo o peklu. Nenazadnje se je zdaj celo veliko krščanskih duhovnikov distanciralo do verovanja, da je po tem življenju mogoče večno prekletstvo. Anglikanska cerkev pa je idejo vic opustila že z reformacijo v 16. stoletju.

V klasičnem delu Christopherja Marlowa Doktor Faust (1592) naslovna oseba vpraša Mefistofelesa, kaj neki hudič počne v njegovi delovni sobi, namesto da bi bil v peklu. »Kako, saj to je pekel,« je odgovoril Mefistofeles, »in jaz sem v njem.« Podobno vseobsegajoča je bila koncepcija ateista Paula Sartra: »Pekel so drugi ljudje.« Vprašanje, kaj implicira pekel v modernem političnem kontekstu, ostaja odprto, vsaj dokler nam kak Dante 21. stoletja ne ponudi neke vseobsegajoče eshatologije in novega zemljevida inferna. Sicer nekateri italijanski novinarji trdijo, da je tudi papež Frančišek opustil predstavo o peklu, kar pa ni res. V resnici je pekel postavil v središče vizije človeštva. Frančišek nas opozarja, da je izvorno pekel nastal iz prevzetnosti in nadutosti upornega angela. Nadutost, pregreha, ki leži globoko v človeški duši, je dejanje, ko se Bogu reče: »Ti skrbi zase, jaz pa bom zase,« je Frančišek razlagal leta 2015. Potemtakem velja: »Ne pošiljajo te v pekel, ampak greš tja, ker si se odločil, da boš tam.«

Brexit je ravno to. Če je pekel misel, da ne potrebuješ drugih in da lahko skrbiš sam zase, potem so zagovorniki brexita že v njem. Tisti, ki verjamejo samo samim sebi, ne vidijo potrebe, da bi se pogajali, saj izhajajo iz tega, da se jim bo druga stran preprosto prilagodila. Toda v mednarodnih odnosih predpostavka, da lahko nekdo vse ureja sam, ustvarja pekel, v katerem morajo živeti tudi drugi. V tem smislu je pekel to, kar se zgodi, ko ljudje podležejo klicu siren o samoodločbi in »suverenosti«, s čimer ustvarijo samopoganjajoč se cikel napetih odnosov in med seboj uničujočih se unilaterizmov. Ta različica pekla ima težnjo, da traja zelo dolgo, ker ima vsaka stran svoje lastne selektivne spomine in hoče kaznovati drugo.

Sicer se pri uveljavljanju suverenosti zdi, da prinaša neskončno novih možnosti, kot je to jasno za zagovornike brexita, toda v resnici omeji možnosti odločanja. Tisti, ki se odpove sporazumom, na primer spodbudi druge, da naredijo enako, in potem se je zmeraj težje o čemerkoli dogovoriti. Vsi tisti, ki so sami sebe prepričali, da lahko izbirajo med neskončnim številom neuresničenih možnosti, živijo ves čas v obžalovanju tega, kar bi lahko bilo. To je past, ki nam jo nastavlja prevzetnost.

Kot Tantal, ki se mu je vsakič, ko je poskušal doseči sadež, ta izmaknil, hoče Velika Britanija, da bi za njo veljali trgovinski sporazumi, katerih veljavnost zanjo ji preprečuje članstvo v EU. Ni pa pojasnjeno, kaj to v praksi pomeni. Velika Britanija lahko poskuša povečati blaginjo s čim večjo deregulacijo. Vendar je mogoče dobičkonosno trgovati z drugimi državami samo pod pogojem, da se še vedno upošteva regulacijske standarde na področju varnosti, kakovosti in tako naprej. Poleg tega bo na novo dosežena britanska svoboda zunaj regulacijskega okvira EU vključevala novo odgovornost za uveljavitev pravil, ki bi ščitila britanske prebivalce.

Pravo vprašanje je, ali je pobeg sploh mogoč. Če bi Mayeva hotela biti odkrita in drzna, bi lahko dala naslednjo izjavo: »Brexit je strahotna napaka. Odločitev je bila sprejeta po referendumski kampanji, polni laži, in pod vplivom tujih akterjev s slabimi nameni, očitno pa je, da so stroški brexita večji od koristi. Zaradi tega se je moja vlada odločila, da brexita ne bo poskušala izvesti. Namesto tega se bomo zavzemali za sodelovanje z EU, da bi upoštevali britanske interese in se pripravili na prihodnost, za katero ne vemo, kaj nam bo prinesla.«

Takšna izjava je seveda nemogoča, saj je Mayeva že plačala brodniku s svojimi že sprejetimi odločitvami. To, kar čaka njo in Veliko Britanijo, je še večje kaznovanje in trpljenje. Najprej se bo razkrila temna realnost, ki bo v velikem kontrastu s tem, kar bi lahko bilo. Potem bo nekdo moral biti za vse to odgovoren. A že samo iskanje krivca je kazen. V Dantejevi pripovedi preživi prešuštnica Francesca da Rimini ves preostali čas večnosti tako, da neprestano išče krivdo za svoje ravnanje pri vseh in vsakomur, le pri sebi ne. Brexit napoveduje podobno nacionalno usodo. Ne kaže, da bi se razprave v britanskem parlamentu in vladi sploh kdaj končale, razlog za to pa je vse bolj očiten: brexit je večno prekletstvo.