Tudi ocenjevanje njihovega vpliva je težavno, še posebno, če sopostavimo tiste, ki delujejo individualno, ob one z zaslombo funkcije ali inštitucije. Izognili se nismo niti dilemi, ali je ta vpliv vedno družbeno koristen, saj vpliv in družbena koristnost nikakor nujno ne korakata skupaj.

Če se nam je na videz enostavna ideja torej spodmikala že konceptualno, pa je bil zares poveden nepričakovan stranski produkt našega početja: tudi sami smo trčili v stekleni strop. Že blitz nabor možnih imen je namreč pokazal, da ženske v Sloveniji pridejo do besede, položaja, kariere in vpliva pozneje kot moški, večinoma precej po štiridesetem letu, da torej poleg strukturnih in sistemskih ovir za njihovo enakopravno participacijo še naprej deluje tudi nevidna roka moške selekcije. Da bo torej pot še dolga, naporna in tudi polna paradoksov, kot je ta: izbor je naredila skupinica, v kateri so bili trije moški in ena ženska.

Tatjana Bobnar

Tatjana Bobnar je prva generalna direktorica policije, kar pomeni, da ima pod svojo komando 8117 zaposlenih, med katerimi je 6022 moških in 2095 žensk (gre za podatek o vseh zaposlenih na policiji, tudi tistih brez policijskih pooblastil). Toda čeprav je policijski poklic še vedno pretežno moški, ni nikakršno naključje, da se je magistrica pravnih znanosti povzpela na najvišji položaj znotraj policije. Že februarja 2009 je bila imenovana za namestnico generalnega direktorja policije, nad njo pa so se zamenjali štirje šefi, dokler ni bila oktobra lani imenovana za vršilko dolžnosti generalne direktorice. Nato se je prijavila na razpis in decembra je brez resnejše konkurence pričakovano postala še generalna direktorica s polnim mandatom.

Odločnosti ji ne manjka, kar je pred dnevi pokazala pri svoji najpomembnejši kadrovski odločitvi na položaju. Za direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) ni izbrala nobenega izmed treh kandidatov, ki jih je kot primerne ocenil uradniški svet. Košarico je dala tudi dosedanjemu direktorju NPU Darku Majheniču, s čimer je poslala močno sporočilo tako Majheniču in celotnemu NPU kot tudi kandidatom, ki se bodo morda prijavili na ponovljen razpis. lp

Alenka Bratušek

Alenka Bratušek je trenutno osrednja slovenska političarka in po dvigu samozavesti po lanskoletnih parlamentarnih volitvah ni pričakovati, da bi tako kmalu izgubila veter v jadrih. Širša javnost jo je lahko prvič spoznala, ko je asistirala pokojnemu finančnemu ministru Andreju Bajuku kot direktorica direktorata za proračun. Ko je kriza opravila s starimi obrazi v politiki, je napočil čas za nove obraze. Alenka Bratušek se je najprej poskušala v vrstah Zares na lokalni ravni, nato je bila na listi Pozitivne Slovenije izvoljena za poslanko. Po padcu vlade Janeza Janše leta 2013 in v obdobju največje krize v 25 letih samostojne države je odgovornost prevzela Alenka Bratušek in s tem postala prva slovenska premierka. Vlado je vodila v izjemno težkih okoliščinah – na eni strani je pritiskal val ljudskega nezadovoljstva, na drugi je na vrata trkala evropska krizna trojka. V tem obdobju se je Alenka Bratušek osamosvojila od Zorana Jankovića in ustanovila svojo stranko, s katero ji je dvakrat uspel preboj v parlament. V nominaciji za evropsko komisarko ni bila uspešna, dobila pa je svojo prvo biografijo v knjigi, ki jo je spisal trenutno najbolj vroč slovenski pisatelj Tadej Golob – V svojih čevljih. Alenka Bratušek je trenutno v funkciji ministrice za infrastrukturo in v zgodovino se bo zapisala tudi kot graditeljica drugega tira. zp

Uršula Cetinski

Ko govorimo o osrednjih osebnostih v slovenski kulturi, ni mogoče spregledati generalne direktorice Cankarjevega doma Uršule Cetinski; vodenje našega največjega kulturnega in kongresnega središča (letno ga na več kot 2000 dogodkih obišče pol milijona ljudi) je prevzela jeseni 2014 in dediščino Mitje Rotovnika nadgradila z nekaj svežimi vsebinskimi prijemi, med katerimi je na primer tudi opazna pozornost do aktualnih tematik sodobnosti ali spregledanih družbenih skupin.

S kulturo je sicer na razne načine povezana vse življenje: z njo se je novinarsko ukvarjala že med študijem, bila urednica kulturne redakcije Radia Študent, v 90. letih pa se je bolj posvetila produkciji: kot direktorica Koreodrame, nato kot soustanoviteljica ter umetniška direktorica mednarodnega festivala Mesto žensk, od leta 1996 pa kot vodja gledališkega programa v Cankarjevem domu, od koder se je po desetih letih preselila na položaj direktorice Slovenskega mladinskega gledališča (2006–2014); in od tam se je po poldrugem mandatu vrnila v zgradbo na Trgu republike. Občuten vpliv na kulturno krajino ima tudi kot predsednica nacionalnega sveta za kulturo, ki je zadnja leta večkrat odločno opozoril na neustrezen odnos politike (ter širše družbe) do umetnosti in kulture. gb

Zdenka Čebašek Travnik

Moč predsednice zdravniške zbornice Zdenke Čebašek Travnik izhaja iz moči zdravnikov in zdravnic oziroma iz tega, koliko jo ti vidijo kot instrument za dosego svojih ciljev. Medtem ko se zdi, da si zdravniški sindikat Fides izbori vse, kar hoče, zbornica nima toliko vzvodov za vpliv na politike. Njena moč se kaže predvsem v tem, koliko so njena stališča upoštevana, ko se spreminja zdravstveni sistem.

Zdenka Čebašek Travnik je leta 2017 na volitvah premagala prejšnjega predsednika Andreja Možino, ki se je med idejami za spremembe zdravstvene politike strinjal predvsem z zasebnimi zavarovalnicami in zasebnimi zdravniki, pa tudi njegovo predhodnico Gordano Živčec Kalan. Stanovska organizacija, ki je bila prej znana tudi po tem, kako se je predsednica ob odhodu borila za svojih 50.000 evrov odpravnine, je z Zdenko Čebašek Travnik na svoje čelo izvolila nekoga, ki se je prej boril za najranljivejše. Kot varuhinja človekovih pravic (med letoma 2007 in 2013) je bila do zbornice pogosto kritična. Sedanjo funkcijo pa je začela z afero zaradi zahteve po zvišanju plače na 9000 evrov bruto, kar so nekateri v zbornici izkoristili za poskus, da jo zamenjajo. To je na eni strani sprožilo pomisleke, da je nova šefinja enaka prejšnjim, na drugi pa, da zbornico dejansko vodijo drugi in da poskušajo predsednico z afero disciplinirati. kk

Lidija Jerkič

Lidija Jerkič je od oktobra 2017 predsednica največje sindikalne centrale v Sloveniji – Zveze svobodnihsindikatov Slovenije (ZSSS), poleg tega pa je že 13 let tudi na čelu njenega sindikalno najmočnejšega dela – Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI).

Osrednja parola Jerkičeve na zadnjem kongresu SKEI junija 2016, s katero je začela svoj tretji petletni mandat, je bila »Včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri si bomo vzeli«. Ob izvolitvi za predsednico ZSSS pa si je za glavne cilje zadala vrnitev k članstvu, višje plače, spremembe plačnega modela in združevanje sindikatov. Prepričana je, da je treba sindikalni boj za ohranitev delovnih mest nadomestiti z bojem za boljša delovna mesta.

Jerkičeva kot zagrizena planinka hodi proti svojim začrtanim ciljem sicer počasi, a vztrajno. Pogajanja o kolektivnih pogodbah so delavcem večinoma prinesla višje plače, novo vodstvo Gospodarske zbornice Slovenije pa je tudi po zaslugi dobrega sodelovanja z novim vodstvom ZSSS pred dnevi pripravilo predlog novega plačnega modela. V kratkem bosta ZSSS in Pergam, ki sta tik pred združitvijo, predstavila predlog nove splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki bi veljala tudi za agencijske in prekarne delavce. id

Svetlana Makarovič

Svetlana Makarovič se je s svojim pesniškim in pravljičarskim opusom že zapisala med sodobne slovenske klasike. Napisala je več kot petnajst pesniških zbirk za odrasle, med njimi Somrak, Volčje jagode, V tem mrazu… Prvine ljudskega in baladnega pesništva, ki jo spremljajo že ves čas, je v zadnjih delih (Zima vezilja, Naj bo poleti) vpletla v nekajzložne haikuje. Le malokateri otrok odrašča brez njenih mladinskih junakov, kot so pek Mišmaš, coprnica Zofka in škrat Kuzma. Med njena najbolj priljubljena dela za mlade zagotovo sodijo sodobne živalske pravljice, kot sta Sapramiška in Veveriček posebne sorte, pa fantastične pripovedi o kosovirjih na leteči žlici.

Pečat je na slovenskih odrih pustila tudi kot igralka in še bolj kot šansonjerka, o čemer denimo priča zbirka šansonov Krizantema na klavirju, pa mnoge zgoščenke in še vedno odlično obiskani nastopi. Med drugim je napisala nekaj besedil za slovenske popevke, na primer za skladbo V Ljubljano (Naš mali avto). Svoj umetniški angažma vestno dopolnjuje z družbenim. Redno javno kritizira aktualno družbeno dogajanje, ostro se zoperstavlja zlorabam rimskokatoliške cerkve in ozkosrčnosti Slovenceljnov. šum

Anita Ogulin

Revščino, proti kateri se bori že vse življenje, je kot otrok občutila na lastni koži. »Zaposlena je bila samo mama, oče je bil slep, z minimalno invalidnino, in morali smo zelo garati za golo preživetje,« je Anita Ogulin pred leti razkrila za Nedeljski dnevnik. Ta izkušnja je zaznamovala vse njeno nadaljnje življenje. Je glasnica tistih, ki nimajo glasu ali se jih ne sliši, zastopnica prezrtih, revnih in spregledanih. Otrok. Je Gospa velikega srca in umirjenih misli. Pred devetimi leti je skupaj z ekipo Vala 2020 zasnovala projekt Botrstvo, v okviru katerega so za otroke v stiski zbrali že več kot 12 milijonov evrov.

Anita Ogulin je sicer danes invalidsko upokojena in pravi, da v resnici nima službe, saj pomoč preprosto živi. »To je v meni in drugače ne znam živeti,« je nekoč dejala. Po tem jo pravzaprav najbolje poznamo, in sicer kot dolgoletno sekretarko Zveze prijateljev mladine Moste - Polje. To delo je opravljala od sredine devetdesetih naprej, zadnja štiri leta pa je predsednica te organizacije. Že v otroštvu je bila vodnica slepih in slabovidnih, pozneje vzgojiteljica, referentka, kratek čas pa tudi novinarka in sourednica delavskega časopisa. Ogulinova je tudi prejemnica številnih prestižnih priznanj, leta 2013 je denimo postala Slovenka leta, lani pa tudi častna meščanka mesta Ljubljana. ah

Renata Salecl

Filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka Renata Salecl, od leta 1986 raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, je vsekakor ena izmed mednarodno najbolj znanih in uglednih slovenskih znanstvenic na področju humanistike ter družboslovja; pogosto gostuje in predava v tujini, med drugim v izobraževalnih ustanovah v Londonu in New Yorku. Pri svojem delu se posveča širokemu naboru tem, ki jih je obravnavala tudi v številnih knjigah, prevedenih v več kot deset jezikov.

V osnovi se v njenih premislekih prepletajo vsebine s področij psihoanalize, prava in kriminologije. Tako se je ukvarjala denimo s teorijo kaznovanja, ideologijo, čustvi in družbenim nadzorom, v zadnjih letih pa se vedno bolj posveča analizi značilnosti družb poznega kapitalizma in različnim fenomenom popularne kulture – od priročnikov za samopomoč do seksualizacije vsakdana – ter premišljuje protislovja sodobne družbe, kot sta vse močnejša in vse pogostejša občutka tesnobe in krivde pri posamezniku. Omenjena vprašanja je med drugim obravnavala v delih O tesnobi in Izbira, dotika pa se jih tudi v svojih razmeroma rednih javnih nastopih ter kolumnah. Leta 2017 je bila izvoljena za izredno članico SAZU. gb

Ajša Vodnik

V rosnih letih, ko je odraščala z lutkami, saj je bil njen oče Aco Šunjič dolgoletni direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, Ajša Vodnik verjetno ni slutila, da bo v zrelih letih ena najvplivnejših žensk v Sloveniji. Pri devetnajstih letih se je podala v medijske vode. Začela je v jutranjem programu Pop TV, kasneje pa odšla na TV Piko. Bila je med soustanovitelji in lastniki TV Paprike, kjer je, takrat še kot Ajša Šunjič, vodila oddajo Adam in Eva z napako.

Danes je Vodnikova že vrsto let izvršna direktorica AmCham Slovenija, vplivne ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji. Ta prireja razne poslovne in druge družbeno pomembne dogodke, mesečnih poslovnih zajtrkov, na katerih razpravljajo o aktualnih temah, pa se bodisi kot govorci bodisi kot gostje rade volje udeležujejo pomembni politiki in gospodarstveniki. Že tradicionalne so vsakoletne gospodarske razvojne delegacije v ZDA, ki jih AmCham Slovenija organizira skupaj z državno agencijo Spirit. Proti koncu lanskega leta je bila Vodnikova izvoljena za podpredsednico organizacije AmChams in Europe, ki deluje kot krovna organizacija za 44 ameriških gospodarskih zbornic (AmChams) po vsej Evraziji, skupaj pa predstavlja interese več kot 17.000 evropskih in ameriških podjetij. sm

Darja Zaviršek

Sociologinja prof. dr. Darja Zaviršek je redna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, vodi katedro za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, in je raziskovalka na mednarodnem podiplomskem študiju na ASH v Berlinu. Je tudi ustanoviteljica in predsednica Vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo in prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela, hkrati pa častna profesorica Visoke šole Alice Salomon za socialno delo v Berlinu.

Kot raziskovalka in aktivistka se osredotoča na razmerja med spoloma, na nasilje nad ženskami, tudi nad hendikepiranimi in duševno bolnimi. Opozarja, da nasilje, spolne neenakosti, ekonomske, socialne in kulturne ovire skozi vso zgodovino vplivajo na psihološko stanje žensk, ki se pogosto doživljajo kot odvisne, šibke in »nore«. Odločno se zavzema za njihovo sistemsko in kulturno opolnomočenje. Ukvarja se tudi z raziskovanjem družin in njihovimi transformacijami, ki se izmikajo tradicionalnim definicijam družine. Njena zadnja knjiga Skrb kot nasilje povzema njena tridesetletna prizadevanja na področju destigmatizacije določenih tem in deinstitucionalizacije oseb s posebnimi potrebami. im