Mirnskega gradu, ki sodi med najstarejše gradove na Slovenskem, saj naj bi ga zgradili že proti koncu 11. stoletja, se še vedno drži naziv »speča lepotica«. Tako ga je poimenoval njegov dolgoletni lastnik, leta 2015 preminuli Marko Marin. In kot kaže, bo veličasten objekt nad sotočjem Mirne in Vejarja spal še nekaj časa.
Da grad danes ni zgolj ruševina, gre največ zaslug prav Marinu, profesorju za gledališko zgodovino na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki se je v grad »zaljubil« v začetku 60. let, ko je iskal miren prostor za svoje igralce. Leta 1962 ga je dobil v 99-letni najem in začel obnavljati ruševine, konec 90. let pa je na podlagi tedanjega zakona o lastninjenju postal njegov lastnik. Po letu 2000 mu je pri pridobivanju sredstev za obnovo pomagalo društvo Speča lepotica. Poleg tega, da je Marin pri banki vzel veliko posojilo, je bilo tudi ogromno prostovoljnih prispevkov in prispevkov raznih podjetij tako v denarju kot v materialu, veliko je dodala tudi tedanja občina Trebnje, pa država, celo mesto Ljubljana je primaknilo nekaj denarja.
Potencialni investitor po mnenju lastnikov ponudil premalo
»Morate vedeti, da takrat ni bilo nikakršnega programa v gradu, to je bil zgolj vložek v sam objekt,« pripoveduje mirnski župan in eden od soustanoviteljev omenjenega društva Dušan Skerbiš. Vse je šlo v smeri, da bi občina postala solastnica gradu. Toda Marin je v oporoki grad zapustil svoji polsestri in njenemu soprogu, ki ga zdaj prodajata, v medijih pa se ne želita izpostavljati.
Kot pojasnjuje Skerbiš, je lansko leto že kazalo, da je speča lepotica rešena. Mirno je obiskal potencialni vlagatelj iz Rusije, z do potankosti razdelano vizijo obnove in razvoja gradu. »O gradu je vedel vse, o njegovi zgodovini, vlaganjih vanj, celo o Marku Marinu in njegovi skrbi za grad se je podrobno pozanimal,« pravi. Rus je želel grad preurediti v protokolarni objekt, ponudil bi hotelske storitve višjega cenovnega razreda, kongresni turizem, grad pa bi odprl tudi za domačine, da bi imeli v njem poročno dvorano, koncerte.
»Ko sva z direktorico občinske uprave sedela z njim v moji pisarni, sva bila izjemno presenečena nad njegovim poznavanjem gradu. Bil je zelo resen kupec, a njegove ponudbe lastniki pač niso sprejeli, čeprav menim, da bi bila zanje to ugodna cena, saj bi se s prodajo rešili bremena. Prej ali slej jih bo namreč udaril davek na premoženje, pa na stavbno zemljišče in vse drugo.«
Grad potrebuje še ogromno vlaganj
Tristo tisočakov, kolikor je bil pripravljen za grajske zidove odšteti ruski kupec, je bilo za lastnike premalo, želeli so milijon evrov. »V grad je res vloženega ogromno materiala in dela, toda preden bi se investitor česar koli lotil, bi moral pridobiti vsa kulturnovarstvena soglasja, načrte, gradbeno in uporabno dovoljenje. Vsaj dve ali tri leta bi bilo potrebno, da se uredi zgolj papirologija,« je prepričan Skerbiš. »Ruski kupec je nameraval odkupiti tudi zemljišča okoli gradu, sodelovati pri ureditvi naravnega bazena v dolini pod gradom. Toda na koncu je rekel, da toliko denarja, kot ga zahteva lastnica, pač ne da.«
Občina je sicer po Marinovi smrti leta 2015 za odkup ponudila 300.000 evrov, a ni bilo dovolj, milijona evrov pa ob trimilijonskem proračunu nima kje vzeti. Kot dodaja Skerbiš, morajo najprej poskrbeti za nujne projekte, kot so obnova vrtca, zgraditev obvoznice, komunalna ureditev okoliških vasi, vodooskrba. Razume in spoštuje željo lastnikov, da grad prodajo po čim višji ceni. Upa pa, da se bo še pravočasno našel nov resen kupec, ki bo imel dovolj poguma, znanja, volje ter pravo vizijo, sicer bo »speča lepotica« kmalu spet začela propadati.
