Festival letos predstavlja še posebno udaren program družbeno angažiranih in političnih filmov. Veliko jih osvetljuje problematično razmerje med trenutno družbeno ureditvijo in spolom, denimo Ozka ramena, premislek o Barbie ameriške režiserke Andree Nevins, ki je spremljala prenovo ikonične lutke pred tremi leti. Podjetje Mattel je namreč podleglo pritiskom javnosti glede neživljenjskega videza bele, svetlolase in modrooke Barbie, ki je dolga leta veljala za lepotni ideal. Neki ameriški center za duševno zdravje je denimo ugotovil, da bi resnična ženska s konstitucijo Barbie morala hoditi po vseh štirih, ker bi imela preveč krhke kosti za težo lastnega telesa, ne bi mogla dvigniti glave in bi imela prostor za le polovico jeter; a je bila odločilni dejavnik kljub vsemu prodaja, ki je upadla za tretjino. Nova generacija barbik je na voljo v treh različnih postavah, visoke, majhne, z »oblinami«, ter v kakšnem odtenku barve kože več kot prej. A kot v filmu pripomni Roxane Gay: »Za nekakšen napredek že gre, za kaj več pa ne.« Ali bo Barbie »z oblinami« res lahko kakor koli pripomogla k strukturni neenakosti med spoli ali nastopa le v vlogi ameriškega liberalnega feminizma, ki se seksizma loteva s površinskimi popravki, ustvarja videz progresivnosti in tako feminističnemu gibanju jemlje politično ostrino?
Italija, laboratorij za izdelavo spola
S tem bi se najverjetneje strinjala Italijanka Adele Tulli, režiserka dokumentarnega filma Normalno, v katerem v problematičnost družbenih vlog spolov zakoplje še veliko globlje in z veliko manj besedami. Medtem ko je film Nevinsove zasnovan kot klasičen dokumentarec, z intervjuji in arhivskimi posnetki, je Normalno film, sestavljen iz niza prizorov brez komentarja: skupina žensk v parku z vozički, ki se na skupinski vadbi trudijo »znebiti nosečniške maščobe«, igrače za deklice – roza likalniki, štedilniki in drugi gospodinjski pripomočki, šola za neveste, kjer dekleta slišijo, da morajo paziti, da moža tudi po porodu ne bodo zanemarjale. Normalno tako deluje kot pronicljiv, ironičen vpogled v tisto, kar mnogi označujejo za »normalno« – sploh v primerjavi s tistim, česar ne, kot so pravice LGBT-parov. Italijanska družba je s svojo konservativnostjo in tradicionalnimi vlogami spolov »laboratorij za izdelavo spola«, kot se je izrazila Adele Tulli, hkrati pa prav od tam že tradicionalno prihajajo nekatera izmed najbolj pronicljivih feminističnih del – od filmskih do teoretskih.
Kanadski režiser Fred Peabody se tako kot Nevinsova loteva sodobne ameriške družbe, a s povsem drugačnega zornega kota. S filmom Korporativni državni udar nadaljuje svoje večkrat nagrajeno filmsko preučevanje vloge med državo in korporacijami: skozi pogovore z novinarji, zgodovinarji, filozofi, sociologi o primeru ameriškega predsednika Donalda Trumpa prepričljivo prikaže, kako so v očeh zakona pravice podjetij čedalje bolj izenačene s pravicami ljudi; in da so ti novonastali »posamezniki« prav pri osrčju razlogov za današnji vzpon avtoritarnih sistemov in vse šibkejšo demokracijo. Trump je zgolj simptom; njegova politika je kljub velikanski razliki v javni podobi zgolj nadaljevanje politike Baracka Obame, »prefinjenega, nasmejanega, temnopoltega obraza korporativne Amerike«, in predsednikov pred njim. Film osvetli, kako Trumpovo predsedništvo ameriškim liberalnim medijem pravzaprav finančno koristi in kako je mogoče, da je ameriška »levica« tako pozabila na delavski razred – ki je nekoč glasoval za demokrate, zdaj pa za republikance. »Korporativni državni udar« je izraz, s katerim je Trumpovo predsedovanje označila Naomi Klein – a v Peabodyjevem filmu postane jasno, da se je pravi državni udar odvil že mnogo prej.
