Na voljo imamo projekt Kazalniki blaginje v Sloveniji, ki ga vodi Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Sodelujejo še Statistični urad RS (Surs), Nacionalni institut za javno zdravje (NIJZ) in Agencija RS za okolje (Arso). Kazalniki so razdeljeni na tri področja, in sicer na kazalnike (1) materialne, (2) družbene in (3) okoljske blaginje. Vsako področje je razdeljeno na podpodročja z opisom ranga (vodilni ali dopolnilni) kazalnikov. Vsa tri omenjena področja blaginje predstavlja skupno kar 90 kazalnikov. Tu najdemo pojasnilo, zakaj so programi političnih strank bolj ali manj neuporabni.

Podrobnejši vpogled v drobovje blaginje prebivalcev Slovenije razkrije še en velik problem. Vsakokratna koalicija političnih strank zakonodajno oblast uporabi za to, da svoje predvolilne obljube pokrije tudi z zakonskimi rešitvami. Očitno je prav strankarski sistem zaslužen, da življenje prebivalcev Slovenije kroji danes kar dobrih 800 zakonov in nepregledna množica 19.000 podzakonskih aktov. V primerjavi z letom 1992 se je število zakonov več kot podvojilo (s 357 na 820). Da takšna megalomanska zakonska ureditev nima veliko ali nič opraviti z blaginjo ljudi, ni treba posebej razlagati. Se v prihodnje lahko ognemo takšni praksi?

Lahko, brez posebnih naporov. Kot obvezno sestavino v zakonodajnem postopku moramo dodati le obrazložitev, kako in v čem bo predlagani zakon vplival na blaginjo prebivalcev Slovenije (izbira med 90 kazalniki materialne, družbene in okoljske blaginje). Če predloga zakona s temi kazalniki ni mogoče utemeljiti, je predlagani zakon nepotreben, nekoristen ali celo škodljiv.

Videti je, da mnoge kritike sodne veje oblasti niso utemeljene. Napak, ki jih delata zakonodajna in izvršilna veja oblasti, sodstvo ne more popravljati. To velja tudi za nelegitimno in nekaznovano plenjenje družbenega premoženja v devetdesetih letih. Takšen primer je zakon o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja. Veljati je začel šele maja 2012 (!), medtem ko je bilo lastninjenje formalno končano že leta 1998 z zakonom o zaključku lastninjenja. Nedopustnost uporabe citiranega zakona za nazaj po odločbi ustavnega sodišča je bila torej neizbežna in predvidljiva.

Neuporabnost sistema političnih strank lahko presodimo na primeru stranke DeSUS. Ustanovljena je bila leta 1991 in od leta 1996 sodeluje v vladajočih koalicijah. Njeno primarno področje je skrb za upokojence, ki predstavljajo četrtino prebivalcev Slovenije. In kakšen je učinek delovanja te stranke? Delež pokojnin glede na plačo vztrajno pada. S 77,8 odstotka v letu 1992 je padel na 58,5 odstotka v letu 2018. Delež pokojnine glede na plačo se je znižal za četrtino (za 24,8 odstotka). Brez znižanj bi povprečna starostna pokojnina iz leta 2018 v vrednosti 628 evrov danes znašala sprejemljivih 797 evrov. Le ugibamo lahko, kaj je počel DeSUS in o čigavi blaginji so razmišljali avtorji politike dolgoletnega zniževanja pokojnin.

Nič presenetljivega v sistemu predstavniške demokracije. Že pred dvesto leti (1726) je Jonathan Swift v romanu Gulliverjeva potovanja opisal škodljivost strank z besedami, da »so sinonim za nenačelno zdrahastvo, za uveljavljanje osebnih ambicij in za ravnanje, ki se ne zmeni za splošne interese«. Vidimo, da tudi po dveh stoletjih nismo daleč od tega. Morebiti pa je uporaba kazalnikov blaginje ljudi vendarle korak v pravi smeri. Le to moramo še ugotoviti, kako naše politične stranke in tudi tiste v evropskem parlamentu nagovoriti k takšnemu ravnanju.

Janez Krnc, Litija