Naši sosedje pridno tekmujejo, kdo bo več zahteval od nas. Podobno kot v letih 1940 in 1941. Madžari kupujejo nogometne klube, odkupujejo zapuščene hiše, gradili bi železnico, železniško postajo v Ljubljani. Hrvati, ki nam še niso vrnili žumberaškega dela Gorjancev, ki ga je leta 1941 zasedla nekdanja NDH, grabijo Piranski zaliv, postavljajo bančne zahteve in še kaj. No, zdaj pa še Italijani. Naj se gospod Tajani opravičuje, kolikor se hoče, jaz mu ne verjamem. Lepo je povedal: »Qui e nostra sacra terra.« (Tu je naša sveta zemlja). Morda Tajani s svojo »iskrenostjo« lahko koga (zlasti politika) pretenta, mnogih Primorcev, Dolenjcev, Notranjcev pa ne more. Mislil je čisto resno. Samo priložnost čaka, da bo spet meja na Uncu, Mašunu, Primorska pa v njegovih rokah.

Kaj pomeni 3V? To je znano geslo rimskih legij iz antičnih časov, pa tudi iz časov okupacije med drugo svetovno vojno. Pomeni: vse opleni, vse pobij, vse požgi. Tako so ustvarjali svoj imperij. Tudi med drugo svetovno vojno ni bilo nič drugače. Kar pridite na Notranjsko, pa vam še danes lahko pokažem porušene in požgane domove iz tistega časa, ko so naši sosedje s pomočjo domačih sodelavcev ustvarjali svoj imperij, prinašali k nam tisočletno »kulturo« in osvajali sveto zemljo, kot je to imenoval g. Tajani.

Nisem pozabil Avstrije. Prvi znak so že dali. Zahteve po priznanju nemške manjšine pri nas spadajo v ta skupni napad. Vsi omenjeni dogodki pa jasno kažejo našo šibkost. Od znamenite složnosti iz leta 1991 ni nikjer ne duha ne sluha. Vsak v svojem kotu se kitimo z zaslugami, se prerekamo o demokraciji, koncesijah, donosnosti, dobičkih kot sobotni kramarji na sejmu. Veliki dogodki pa gredo mimo.

Naši politiki so na te očitne provokacije odgovorili sebi primerno. Gospod premier še kar odločno, zunanji minister, poln diplomatske in pravniške zvitosti, medlo, slabokrvno. Pričakoval sem njegove odločne korake. Če bi ga bilo kaj skupaj, bi poklical na zagovor italijanskega veleposlanika, odpoklical domov našega veleposlanika v Italiji in dal vedeti, da tako z nami ne bodo počeli. Pa ni bilo nič. Ravnanja predsednika republike ne bom komentiral.

Zakaj sem prizadet? Skupaj z mnogimi ljubljanskimi krvodajalci smo dolga desetletja pletli vezi s krvodajalci iz Parme, Staranzana, Doberdoba, da bi na plemenit način prekrili grozote nekega časa in ustvarili nekaj boljšega, novega. Gradili smo na medsebojnem spoštovanju in plemenitih ciljih. Z društvom ZVGS sem obiskal kraje prve svetovne vojne na Tirolskem, danes v italijanski posesti. Poklonili smo se vojakom 17. kranjskega pešpolka. Poklonili smo se tudi vsem vojakom, padlim v gorah, ne glede na izvor, vero ali narodnost. Iz spoštovanja do njih. Tudi to sem štel za skromen prispevek k dobrim sosedskim odnosom. Danes vem, da je bilo vse prizadevanje zaman. Gospoda Tajani in Salvini sta nam in pravzaprav vsej Evropi povedala pravo resnico o sosedih. Nič nista govorila o dobrih, spoštljivih sosedskih odnosih. Nič o grozotah fašizma, o raznarodovanju, o fašističnih taboriščih Gonarsu, Rabu, zaporih v Renicciu… O ozemeljskih zahtevah pa sta trdo postavila vsemu svetu njihov pogled, njihove zahteve, njihove »pravice«. Opravičili naj bi se Slovenci, je dejal Salvini, in išče pri nas krivce za ezule in fojbe. O tem, kako bi se morali opravičiti italijanski generali in njihova soldateska, ki so morili pri nas tri leta, na Primorskem pa fašistični škvadristi še dvajset let prej, pa seveda nič. Prav te generale danes pokopavajo okrašene z državnimi odlikovanji. To je nekako tako, kot bi šel tat tožit gospodarja, ki ga je okradel.

Kako je nekoč zapel naš poet: »Stopimo skupaj, bratje, v bran narodu, jeziku, kulturi svoji.« Sam bi dodal še: poleg poslancev s sendviči se poslovimo še od vseh politikov, ki ne vedo, kaj pomeni biti Slovenec.

Dušan Kaplan, Ljubljana