Naši sosedje Italijani ji pravijo cicerchia in od njih smo si že v 16. stoletju izposodili ime čičerka, ampak po kakšnih 400 ali 500 letih ustaljenega imena čičerki danes marsikdo pravi čičerika. Baje se je to zgodilo zaradi množičnega zmotnega občutka, da gre za narečno besedo, ki ji do pravilne, bolj gosposke izgovarjave manjka en i. Tako kot delavski fabrki manjka en i do lepega knjižnega izraza fabrika. Ampak pustimo to. Dodati je treba le, da za čičerko obstaja še staro ime cizara. V bronasti dobi so čičerko gojili na območju današnje Italije in Grčije, pravili so ji erébinthos. Zanesljivi viri pričajo, da so jo jedli kot osnovno živilo, namesto kruha in krompirja, ki ga takrat seveda še niso poznali. Tudi Rimljani so jo pozneje uporabljali na različne načine, ohranjeni so celo stari recepti rimskega gurmana Apiciusa. Karel Veliki jo v knjigi Capitulare de villis imenuje cicer italicus kot vrtnino, ki jo pridelujejo na vsaki kraljevi posesti. Angleški botanik in zdravnik Nicolas Culpeper v svojih zapisih iz 15. stoletja trdi, da je čičerka bolj hranljiva in povzroča manj vetrov kot fižol. To si gotovo velja zapomniti. V kriznih časih utegne priti prav tudi vedenje, da je pražena čičerka izvrsten nadomestek za kavo. To je mogoče prebrati v nekih nemških zapiskih iz leta 1793, dejstvo pa je tudi, da so jo med prvo svetovno vojno prav za ta namen gojili v nekaterih predelih Nemčije. Čičerko poleg vegetarijancev, ki z njo zaradi obilice hranljivih snovi nadomeščajo meso, cenijo v Indiji in jugovzhodni Aziji, od koder naj bi tudi izvirala, saj tam še danes pomeni tradicionalno osnovno hrano. Najbolj znani jedi iz čičerke na svetu sta prav gotovo namaz humus in falafel, ocvrte kroglice iz mlete čičerke, sezama in zelišč, kar je tudi pri nas v mestih precej priljubljena brezmesna in zelo hranljiva orientalska poulična jed. Dobro namreč tekne tudi tistim, ki sicer prisegajo na slovensko mesno klasiko. Z mesom se krasno ujame tudi pripravljena po tokratnem receptu za zelo okusno, sočno in ne pretežko sredozemsko jed, ki imenitno služi tudi kot nedeljsko ali praznično kosilo.
Ragu s čičerko v pečici
500 g teletine, junetine ali jagnjetine brez kosti, 240 g kuhane čičerke, 400 g vloženega paradižnika v koščkih, 1 veliko čebulo, 2 velika korenčka, 100 g suhih marelic, 3 žlice oljčnega olja, 3 dl čiste goveje juhe, 0,5 dl primorskega rdečega vina, morsko sol, sveže zmlet pisani poper, 4 stroke česna, šopek peteršilja, ščep suhega origana, ščep suhega timijana, 1 lovorov list.
Čičerko odcedimo, pristavimo v hladni vodi in skuhamo do mehkega. Meso narežemo na kocke kot za golaž. V velikem loncu ali v pekaču z debelejšim dnom segrejemo olje in na njem rjavo popražimo narezano meso. Korenček očistimo in drobno narežemo. Čebulo olupimo in drobno sesekljamo. Popraženo meso poberemo iz posode. Na isti maščobi skupaj popražimo korenček in čebulo, da se ta zmehča, ne pa tudi obarva. Pečico segrejemo na 200 °C. Marelice narežemo na zelo drobne kocke. Popraženi zelenjavi dodamo pretlačen česen in premešamo. Dodamo še meso, odcejeno čičerko, narezane marelice, sol, poper, origano, timijan in lovorov list. Prilijemo vino in na hitro popražimo, nato prilijemo govejo juho, premešamo, pokrijemo in za eno uro porinemo v segreto pečico. Peteršilj osmukamo in drobno sesekljamo ter primešamo pečenemu raguju. Jed ponudimo s koruzno polento, testeninami, rižem ali poljubno krompirjevo prilogo.
