Padec berlinskega zidu je bil dogodek, ki je močno vplival na življenje pisatelja Inga Schulzeja (1962), sploh zato, ker je mladost preživel na njegovi vzhodni strani. Vseeno pa ne mara preveč, če ga označujejo kot »avtorja zidu«, čeprav se v pisanju praviloma posveča spremembam vrednot in drugim posledicam, ki jih je prinesel omenjeni prelom. »Za literata je nadvse zoprno, če ga opredeljujejo na podlagi enega samega motiva,« je priznal v ponedeljek na pogovoru v klubu Cankarjevega doma, ki ga je vodila Polona Balantič.
Tako pa je vprašanje, ki mu ga najpogosteje zastavljajo, vseskozi enako: kaj je počel na dan, ko je padel berlinski zid? »Mislim, da sem spal,« odgovarja. »Toda ta dogodek je bil posledica procesov, ki so trajali že dolgo; pred tem smo leta in leta demonstrirali za različne spremembe, pa se ni zgodilo nič, vseeno pa smo ves ta čas čutili, da se bo nekoč nekaj spremenilo. Vendar nihče ni pričakoval, da se bodo na koncu stvari obrnile tako kmalu in pravzaprav čez noč.«
Izkušnja prehoda
»Heiner Müller je nekoč izjavil, da je bila Vzhodna Nemčija tako nenavadna država, da je dajala dovolj snovi za vse njegove drame, po padcu zidu pa nato ni več vedel, o čem naj še piše,« je Schulzeja spodbudila sogovornica. »Zanimivo! Sam tega nisem občutil na enak način, navsezadnje pripadam drugi generaciji in sem začel zares pisati šele v 90. letih,« se je odzval avtor knjige kratkih zgodb 33 trenutkov sreče, ki je v prevodu Mojce Kranjc izšla pred festivalom; poleg te, ki je njegov prvenec, imamo v slovenščini po zaslugi omenjene prevajalke še dva njegova poznejša romana. »Po pravici povedano se mi je ob padcu zidu zdelo, da je treba početi vse kaj drugega kot pisati.«
Drugače kot nekateri njegovi liki, denimo naslovna junaka romana Adam in Evelyn (v slovenščini je izšel leta 2011), pa ni nikoli razmišljal o prebegu na zahod. »Saj morda zveni nenavadno, toda v Vzhodni Nemčiji nisem čutil pritiska; lahko sem v miru študiral, deloval sem tudi v gledališču, ki je bilo prostor precejšnje svobode,« se spominja. »Nihče se ni vtikal v nas; z nekaterimi predstavami smo namerno izzivali, pa nam ni oblast ničesar prepovedala.« V tem romanu je sicer hotel pokazati predvsem, kaj se zgodi, ko trčita vzhod in zahod, ter pojasniti razliko med njima. »Sploh se mi zdi, da poskušam v svojih delih precej razlagati, kako je nekaj zares bilo. Kajti vzhod je ves čas precej dobro poznal zahod, zahod pa vzhoda ne.«
Izmišljeno, vendar resnično
Med tovrstne freske spada tudi zbirka 33 trenutkov sreče, v kateri popisuje Sankt Peterburg v času ruske tranzicije. Tam je Schulze še v času Sovjetske zveze nekaj časa deloval kot urednik časopisa; izkušnje se spominja kot prijetne, čeprav rahlo nenavadne. »Najraje bi ostal kar tam, saj je bila Vzhodna Nemčija takrat veliko bolj zadušljiva.« Toda ko se je v to mesto vrnil leta 1992, je bilo že čisto drugače. »Vladala je skrajna revščina, ljudje so me gledali postrani, počutil sem se neudobno.« A ravno to ga je kot pisatelja odločilno oblikovalo: »Takrat sem spoznal, da ne želim biti v središču pozornosti, niti v svojih knjigah ne, in da ni treba, da imam svoj prepoznaven avtorski glas – dovolj je, da opisujem glasove drugih, tudi skozi njih lahko izrazim izkušnjo prehoda iz enega v drug sistem.«
Zgodbe iz omenjene zbirke so pogosto bizarne, skoraj nadrealistične, toda to še ne pomeni, da niso v nekem smislu resnične, pojasnjuje – pa ne le zato, ker je Rusija dežela številnih skrajnosti. »Tudi to, kar je izmišljeno, je del naše realnosti, podobno kot sanje, ki vplivajo na nas, čeprav so le sanje. Nobena od teh zgodb se ni ravno zares zgodila, vendar pa vseeno govorijo o resničnosti.« In se nasmehne: »Seveda pa dosti več kot o Rusiji povedo o meni.«
Kot avtor, čigar delo je zaznamovano s spremembo sistema in vrednot, ima seveda mnenje tudi o združitvi Nemčije po padcu komunizma. »Bil sem razočaran, kajti v resnici leta 1991 niti ni prišlo do združitve, skozi katero bi nastalo nekaj novega, temveč zgolj do priključitve, v kateri se je tisto, kar je v Zahodni Nemčiji že obstajalo, samo razširilo na vzhod in spotoma uničilo vse, kar je bilo tam,« je neposreden. »Mnogi med nami smo si želeli demokratičnega socializma, toda dobili smo nekaj čisto drugega. Pri tem pa smo skupaj s prejšnjim sistemom pokopali tudi marsikaj, kar bi bilo vredno ohraniti – na primer sposobnost mišljenja alternativ obstoječemu ali skupno prizadevanje za boljšo družbo v prihodnosti.«
