Končno smo dobili sposobnega ministra za okolje, ki se je v kratkih petih mesecih marsičesa lotil in začel reševati nakopičene probleme. »Nevladniki« ga cenijo, ker je dostopen za pogovore ter dogovore, okoljska strokovna javnost ga ceni, ker je velik strokovnjak. Ravno zaradi dobrega poznavanja področja, ki ga je »pokrival«, lobiji niso mogli z njim manipulirati, kot so to počeli z njegovimi predhodniki, pravijo. Tudi predsednik vlade je bil navdušen nad njegovim odnosom do dela, načinom dela in njunim odličnim sodelovanjem. Leben pa je ves čas ponavljal, da je njegova vest čista, in tožil o pritiskih.

Zmedena sem, po glavi se mi sučejo različne misli: smo res Butalci, ker bomo pustili takega človeka kar oditi? Po drugi strani pa smo dolga leta imeli za vzor tuje politike, ki so se zaradi napak ali sumov kaznivega dejanja takoj umaknili. (Šarec skuša njihovo »normalnost« prenesti še v Slovenijo?) Ko smo zdaj to doživeli tudi pri nas, nam naenkrat ni všeč. Zakaj? Ker verjamemo v ministrovo nedolžnost? Ker je sporna maketa iz »prejšnjega« časa? Ker so nas prepričali o Lebnovi izredni strokovnosti ter skrbi za okolje in ker predvidevamo, da bo njegov naslednik spet slab? Ali morda zato, ker že leta stopicamo: korak naprej, dva koraka nazaj, in imamo že vsega dovolj?

Leben se mi zasmili, če pomislim, da je mogoče res žrtev lobijev. (Še Ljudmila je menda o tem prepričana.) Kaj pa možnost, da se žrtvuje namesto svojih bivših nadrejenih, Cerarja in Gašperšiča? In Šarec to ve in mu je zato v zahvalo namenil čustveno »predstavo« za ljudstvo? Po končanih preiskavah, ki bodo potrdile njegovo nedolžnost, pa bo spet z veseljem kjer koli nadaljeval njuno sodelovanje? (Mar predsednik vlade upa, da bo vladal še en mandat? Sodni mlini meljejo počasi.) Potem misli obrnem: kaj pa, če Leben ni odstopil zaradi zunanjih pritiskov, ampak ker se boji, da bo preiskava razkrila njegovo osebno odgovornost za korupcijsko dejanje? In Šarec to ve, pa sta se raje odločila za častno razrešitev? Tudi to je možno. Nihče razen Lebna noče prevzeti odgovornosti. Zmedena sem bila, nisem vedela, kaj je res in kaj ni. Morda pa mi je zadevo le malo razbistril podatek, ki sem ga kasneje zasledila: ministrstvo za okolje je s komunikacijskim svetovalcem Jeretičem sklenilo pogodbo v višini 12.139 evrov. (To je tisti Jeretič, ki je že svetoval Pahorju in koprskemu županu Popoviču in ki ga mediji tako radi vabijo, da analizira politično dogajanje.) Je potem Leben upošteval njegove drage nasvete in nas je, prebivalce Slovenije, populistično »vlekel« za nos? Če je tako, potem Leben ni ravno ovčica in ne obžalujem njegovega odstopa.

Mislim tudi, da mi je jasno, zakaj so z maketo ponovno »udarili« zdaj, pred evropskimi volitvami. Nekatere stranke hočejo z negativno propagando doseči svoj cilj. Mediji to izrabljajo, tekmujejo za gledanost in denar. Da ne bo pomote, cenim raziskovalno novinarstvo, ne morem pa se znebiti vtisa, da je še »nacionalka« začela tekmovati v tem, kdo bo morebitne sume bolj odločno predstavil kot že dokazana dejstva. Pri tem, domnevam, želi novinarka Tarče posnemati Bobovnikov način postavljanja vprašanj. Na žalost pa izpade kot tožilka in sodnica hkrati. Novinarjevega cilja, namena, stališča in njegovih opredelitev ne razberemo samo iz vsebine in načina izgovorjenih besed, ampak tudi iz barve glasu, obrazne mimike in drže telesa.

Polona Jamnik, Bled