Ko Kim začrtuje smer, v katero bo šla njegova država v prihodnosti, bi lahko ugotovil, da so izkušnje in pot Vietnama v zadnjih tridesetih letih najbolj primeren model, ki bi mu lahko sledil. Zato je bil prejšnji teden njegov ločeni obisk Vietnama prav tako zelo pomemben in ga sredi fanfar, ki so obkrožale vrh s Trumpom, ne smemo spregledati.

Med sedanjo Severno Korejo in Vietnamom, preden se je konec 80. let odprl in začel uveljavljati reforme trga, ki so prišle v zgodovino kot Doi Moi (Obnova), je veliko podobnosti. Pred temi velikimi spremembami je imel Vietnam prav tako plansko gospodarstvo, ki so ga obvladovala neučinkovita državna podjetja. Pretirani izdatki za vojsko so povzročali splošno razširjeno revščino in nerazvitost države, ki je morala prenašati težke mednarodne sankcije zaradi zasedbe Kambodže. Po 30 letih reform se je BDP Vietnama povečal kar za tridesetkrat in leta 2010 država ni bila več v skupini držav z nizkim prihodkom. Danes je to eno najbolj odprtih gospodarstev na svetu s trgovino, ki je več kot dvakrat večja od njegovega BDP.

Še pomembnejše je, da ima v Vietnamu tako kot v Severni Koreji monopol nad oblastjo Komunistična partija (KP), čeprav mu ne vlada en diktator, kot je Kim. Gospodarske reforme v zadnjih treh desetletjih so okrepile vladavino KP Vietnama, tudi s povečano legitimnostjo doma in v svetu. To bi nedvomno moralo zanimati Kima, ki ga močno skrbi trdnost njegove oblasti in režima.

Kar zadeva odnose z drugimi državami, je bil Vietnam nekoč prav tako velik sovražnik ZDA. Šele leta 1994 so ZDA odpravile gospodarski embargo, kar je naslednje leto omogočilo, da so se odnosi začeli normalizirati. Od takrat so se vezi med državama neprestano krepile, tako da danes lahko govorimo že skoraj o zavezništvu. ZDA so zdaj tudi največji trg za vietnamski izvoz in 11. največji tuji investitor, a tudi Vietnam je vse pomembnejši trg za ameriška podjetja pa tudi ključni partner v ameriški strategiji regionalne varnosti.

Če hoče Kim res izboljšati odnose z ZDA in izvesti gospodarske reforme, je Vietnam za to primernejši model kot Kitajska. Najprej zato, ker je Vietnam po velikosti bližje Severni Koreji. Na Kitajskem živi kar 1,4 milijarde ljudi, kar Komunistični partiji Kitajske omogoča, da uveljavlja politiko, ki si je Severna Koreja in Vietnam ne moreta privoščiti. Druga, še pomembnejša stvar je, da Kim noče dajati vtisa, da je še bolj odvisen od Kitajske, s tem da bi prevzel kitajski model reform. Zaradi tega bi bila Severna Koreja na dolgi rok ranljiva in bi imela težave pri normaliziranju odnosov z ZDA, ki v Kitajski čedalje bolj vidijo grožnjo.

Na podoben način, kot je Vietnam moral rešiti vprašanje Kambodže v 80. letih, da bi dosegel odpravo mednarodnih sankcij in da bi začel normalizirati odnose z ZDA, mora Severna Koreja rešiti vprašanje jedrskega orožja, preden lahko upa na kakršno koli pomembno ameriško nagrado. In glede na to, da je na obeh straneh veliko v igri, bi bilo nerealistično pričakovati, da bo prišlo do velikega ameriško-severnokorejskega sporazuma o jedrskem orožju v le nekaj pogajalskih rundah.

Ker pa je to drugi vrh, je bilo vendarle pričakovati, da bosta obe strani v Hanoju poskušali doseči konkreten napredek. Kim je potreboval pozitivni rezultat, da bi pokazal dobro voljo in omogočil nadaljnje pogovore z ZDA, Trump pa je potreboval novo zunanjepolitično zmago, da bi utrdil svoj položaj v ameriški notranji politiki pred ameriškimi volitvami leta 2020. Eden od rezultatov tega vrha bi moral biti v jasnejši opredelitvi izraza »denuklearizacija na Korejskem polotoku«. Drugi rezultat tega vrha bi lahko bil, da bi ZDA in Severna Koreja z neko skupno izjavo uradno končale korejsko vojno, ki po premirju iz leta 1953, s katerim so se končali spopadi, tehnično še vedno poteka. Ne eno ne drugo se prejšnji teden v Hanoju ni zgodilo.

Ne glede na to neuspešnost vrha bi Kim lahko posvetil pozornost neki lekciji iz vietnamskega odnosa do ZDA. Nekateri voditelji KPV so se bali, da nameravajo ZDA zrušiti njihov režim z »mirno evolucijo«, ko so spodbujale liberalne gospodarske in politične reforme v Vietnamu, ki bi na koncu spodkopale partijsko oblast. Da bi odpravili te bojazni, je ameriško-vietnamska bilateralna izjava iz leta 2013 zavezovala vsako od obeh strani k spoštovanju političnega sistema druge.

Severna Koreja lahko poskuša prepričati ZDA, da sprejme podobno zavezo z argumentom, da spodkopavanje Kimovega režima ni v ameriškem interesu. Za ZDA pa ima v tem trenutku in v naslednjih desetletjih v vzhodni Aziji absolutno prioriteto prizadevanje za to, da se ustavi krepitev in vzpon Kitajske. In ravno tako, kot je Vietnam z reformami Doi Moi postal vse bolj neodvisen od Kitajske, bi gospodarsko uspešnejša in manj izolirana Severna Koreja veliko bolj ustrezala ameriškim strateškim interesom kot revna Severna Koreja, ki je odvisna od Kitajske.

Res je, da od tega drugega ameriško-severnokorejskega vrha nismo mogli veliko pričakovati. Ne vemo sicer, ali Kim resno razmišlja o opustitvi jedrskega orožja, prav tako ne, ali je Trump iskren v svojem prizadevanju za boljše odnose s Severno Korejo. A kot kaže izboljšanje ameriško-vietnamskih odnosov v zadnjih treh desetletjih, ni nujno, da sovražen odnos med dvema državama traja večno. Če bo Severna Koreja šla po poti Vietnama, bodo tudi ZDA imele koristi od tega.

Le Hong Kiep je vodilni član singapurskega inštituta ISEAS in avtor knjige Življenje ob velikanu: politična ekonomija vietnamskih odnosov s Kitajsko.

© Project Syndicate, 2019