V Dnevniku 16. 2. je avtor Saša Dolenc v prispevku z naslovom Nesmiselnost, ki pelje v izgorevanje, nazorno povzel mnenja dveh avtorjev o nesmiselnosti nekaterih delovnih mest, namenjenih samim sebi, ki peljejo v izgorevanje. Zadnja leta se je tudi v ZDA povišala stopnja izgorevanja celo pri zdravnikih, kar je pravzaprav presenetljivo, saj smo bili zdravniki vedno zelo obremenjeni že v preteklosti, ko smo veliko časa preživeli v bolnišnicah. V mojem primeru neprekinjeno tudi do petinpetdeset (55!) ur. Do vse več izgorevanja naj bi prišlo predvsem zaradi bistveno več administrativnega dela, ki je pogosto samo sebi namen in v katerem ne vidijo več pravega smisla. Pomanjkanje smisla ob preobilici dela pa naj bi bil pomemben vzrok za izgorevanje.

Zato me nič ne preseneča dejstvo, da zlasti mladi zdravniki bijejo plat zvona, ker so izgoreli, preobremenjeni s številom bolnikov – in temu niso več kos. Namesto da bi bili v dobi informacijske tehnologije razbremenjeni administrativnega dela, ga imajo še več. Vse to pa resno ogroža strokovno delo, saj več gledajo v računalnik kot v bolnika.

Tudi jaz sem na začetku svoje poklicne poti opravljal delo splošnega zdravnika najprej med služenjem vojaškega roka, nato pa v neki manjši ambulanti za splošno medicino. Moram reči, da sem bil že tedaj nemalokrat obremenjen z nepotrebnim administrativnim delom (takrat še brez računalnika). Tako sem moral denimo izpolnjevati plahte papirja formata A3 za zdraviliško zdravljenje ljudi, ki so jim pravila zdravstvenega zavarovanja omogočala zdraviliško zdravljenje, pa če je bilo to treba ali ne. Pomembno je bilo samo to, da so imeli določen status. Kakšnega, lahko vsak ugane sam. Tako so prenekateri na stroške ZZZS celo vsako leto odšli na brezplačen dopust. Zakaj tako obveznost nalagati zdravnikom, če so tako ali tako vsi, ki so izpolnjevali te pogoje, bili upravičeni do tega? To bi morala delati zavarovalnica sama.

Odobravanje ali neodobravanje bolniškega dopusta je pogosto konflikten problem. Tudi mene so izsiljevali za bolniški dopust, in to celo za nazaj. Odločanje o bolniškem dopustu do enega meseca se je tako elegantno preneslo na pleča zdravnika in šele po enem mesecu na zavarovalnico. Prav krajše bolniške odsotnosti so največji problem.

Podobno je pri napotitvah k specialistom. Napotnice za specialistični pregled, če je že specialist med hospitalizacijo ali prvim pregledom predvidel kontrolni pregled, je to najbrž predvidel z razlogom in je povsem nepotrebno obremenjevanje osebnih zdravnikov z izdajanjem napotnic. Enako nesmiselno je izdajanje napotnic za mnoge bolnike s kroničnimi boleznimi. Sam imam največ izkušenj z obravnavanjem kardioloških in pljučnih bolnikov in prav nepotrebno administriranje se mi zdi pisanje napotnic za bolezenska stanja, ko bolniki stalno potrebujejo nadzor specialistov.

Da se tudi motimo ali ne pomislimo na neko zlasti redko bolezen ali bolezensko stanje, s katerim se nikoli v življenju nismo srečali, je res. Ker smo javni uslužbenci, imamo pooblastila za opravljanje javne službe in napake so nemalokrat posledica razmer v našem, upam si trditi, še vedno dobrem zdravstvu. Izreden problem pa je, da morebitne napake kriminaliziramo, izvajamo medijski linč, obsojamo zdravnike celo na zaporne kazni, da odškodninske odgovornosti niti ne omenjam. Vse to vodi v izgorevanje.

Kot pacienti ali njihovi svojci smo kar malo nagnjeni k paranojam, saj se v delu javnosti pojavlja nekakšno protizdravniško razpoloženje, ko se ob nesrečnem dogodku (na primer padcu s postelje, na stranišču, v kopalnici ali na hodnikih) kar medicinsko osebje obtoži za krivdo. Ob morebitnih takih dogodkih se kaj hitro brez preverjanja okoliščin spravimo na njih in postane neljub dogodek hvaležna tema za medije. Če bi navedel svoje osebne izkušnje, bi bil spisek mnogo predolg. Doživel sem vse mogoče, od skokov skozi okno, obešanja v stranišču ali kopalnici, padcev tudi z resnimi poškodbami itd. Vsi taki dogodki še kako vplivajo na pojav izgorevanja pri zdravstvenem osebju.

Nerazumljivi in žaljivi so odzivi posameznih predstavnikov ljudstva, da običajnih ljudi sploh ne omenjam. Včasih se počutim kot kriminalec, katerega cilj je poslati čim več ljudi na oni svet. Pogosto slišimo izjave: »Ne grem k zdravniku, ker bi še rad živel.« »Dohtarji nimajo pojma!« »Vsi dohtarji so enaki.« »Ne bojim se bolezni, ampak zdravnikov.« Če tako razmišljajo ljudje, ki imajo slabe izkušnje z zdravniki, imajo vso možnost, da iščejo pomoč drugje, kar tudi počnejo in hodijo k alternativcem, kar pogosto zamolčijo. Ko je prepozno, se vseeno zatečejo po pomoč k »dohtarjem«. Lahko bi navajal primere »zdravljenja« z alternativnimi načini, ki so hujši od mnogih odmevnih primerov zadnjih let.

Dokler bomo zdravniki (in tudi medicinske sestre) strelovod za slabosti našega zdravstva, in ne tisti, od katerih je najpomembnejša sedanjost in prihodnost zdravstva, ne moremo pričakovati izboljšanja razmer. Če se v čem strinjam z aktualnim zdravstvenim ministrom, je to, da morajo zdravstveni zavodi delovati v slogu dobrega gospodarja, kar pomeni, da morajo poslovati vsaj s pozitivno ničlo, če pa ustvarijo še malo dobička, pa tudi ni nič narobe, predvsem če ga namenijo za skrajšanje čakalnih dob, večje osebne dohodke (morda tudi po individualnih pogodbah), naložbe v novo opremo, večje število zaposlenih ter preprečevanje izgorevanja, čemur pa se res, zaradi narave našega dela, ni mogoče povsem izogniti.

Torej, zdravniki naj delajo zdravniško delo, razbremenimo jih pa nepotrebnega in nesmiselnega administrativnega dela.

Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.