Šele pri 48 letih pa je dosegel vrhunec svojega zasebnega življenja: končno se je naučil pisati in brati. Težko je verjeti, da je Corcoran poučeval tisoče otrok, prodal stotine hiš in nepremičnin. Njegove nepismenosti nihče ni opazil, niti soproga sprva ni ugotovila, kako hude težave ima John s črkami. Vsa ta desetletja se je sramoval, posledice svoje močno izražene disleksije je prikrival z zvijačami in lažmi. V osnovni šoli niso opazili njegovih težav, ker se je družina pogosto selila. V srednji in na visoki šoli se je zanašal na prepisovanje, krajo testov, goljufanje in na pomoč vestnih sošolk, ki so mu pisale domače naloge. Na visoki šoli je najraje izbiral predmete, na katerih so predavatelji opravljali zgolj ustna preverjanja znanja. Učiteljski poklic je bil zanj odlična krinka, v šoli pač nihče ne pričakuje, da bi učitelj utegnil biti nepismen. Predaval je družboslovje, na tablo ni pisal, z dijaki je najraje vodil razprave, bil je priljubljen. Sledil je preskok v poslovne vode, v nepremičninski panogi je postal večkratni milijonar. V supermarketu je slišal ženski pogovarjati se o tečaju branja in pisanja za odrasle. Takoj zatem je obiskal omenjeno društvo in se zaupal vodji programa. Od takrat je s pomočjo tutorke vadil vsak večer, kasneje mu je pomagala še specialistka. Pisanje in branje je postala njegova velika strast, čez nekaj let je izdal avtobiografijo, ki je požela veliko pozornosti, ustanovil je tudi dobrodelno organizacijo za boj zoper nepismenost, dočakal je dve povabili v Belo hišo. »Nekoč mi je bilo zelo pomembno zaslužiti veliko denarja,« je za nemški magazin Brand eins dejal danes 81-letni Corcoran. »Vendar branje mi je dalo večje zadovoljstvo.«