Da je antologist, prevajalec, esejist in pisatelj Alberto Manguel dodobra napolnil Klub Cankarjevega doma, najbrž ne bi smelo biti presenečenje. Po eni strani zato, ker si je svoj delež zvestih slovenskih bralcev že pred leti zagotovil s prepletom zgodovinskih podatkov in anekdotičnosti v Zgodovini branja in nato z enciklopedičnostjo, podprto s toplim humorjem v Knjižnici ponoči. Po drugi, ker je prijazni erudit, čigar domača knjižnica obsega več kot 40.000 enot, izkušen pripovedovalec.
Junaki niso ujetniki knjig
Kot je pokazal v sredo, mu pri tem ni preveč mar, ali bi moral izpolniti pričakovanja prozne oblike, eseja, predavanja ali kakšne druge (pol)literarne forme. Njegovo uvodno predavanje s pomenljivim naslovom Resnica fikcije je bilo namreč – v luči Fabulinega letošnjega mota – veličastno podiranje zidov med predpisanimi žanri, bilo je iskriva sinteza njegovih bralskih in življenjskih izkušenj, ki se ne pustijo ujeti v enoznačne izraze. »Biologija nas uči, da izhajamo iz bitij, ki so iz mesa in krvi. A vsak pri sebi v resnici vemo, da smo predvsem hčere in sinovi duhov črnila in papirja,« je credo avtorja, ki so se mu literarni junaki pogosto zdeli resničnejši od človeških prijateljev.
Ni vsak literarni lik kompanjon vsakega bralca, le najljubši nas spremljajo ves čas.
Ob Ahilu se je tako naučil jokati za starimi starši, ob Ricoti iz Don Kihota je spoznaval težo človeških predsodkov, Svetilnik Virginie Woolf je bil med drugim lekcija o frustraciji upanja, Rdeča kapica mu vsakič znova pomaga najti pot iz temnih gozdov življenja…
Literarni junaki ne morejo biti ujetniki knjižnih platnic. »V nasprotju z bralci, ki se postarajo in ne bodo nikoli več mlajši, so lahko literarni junaki iste osebe, kot so bili, ko smo o njih brali prvič, in hkrati osebe, v katere so se razvili med našim vsakokratnim naslednjim branjem.«
Branje ne sme biti obveza
Morda je tudi to razlog, da že enajst let vsako jutro na novo prebira kante Dantejeve Božanske komedije ali da mora vnukom neprestano na novo prebirati Muco Copatarico; zdel se je prijetno presenečen ob dejstvu, da Ela Peroci prihaja iz Slovenije.
»Prav Jorge Luis Borges nas je opozoril, da je to, kaj iz neke knjige bo preživelo, odvisno od posameznega bralca. Vsak avtor bi rad našel svoj prostor med klasiki, a le bralci imajo moč, da enega ali dva izberejo,« je dodal. Moč svobodne interpretacije nam namreč omogoča, da ignoriramo knjižne sezname univerz in knjižnic. »Kar ljubimo, presega tovrstne hierarhije seznamov. Strinjam se z Borgesom, da branje ne sme biti obveza, saj tudi sreča ni obveza.«
V času Fabule je izšla tudi njegova knjiga Z Borgesom, nekakšna mešanica biografije, spominov in esejističnih zapisov o kultnem avtorju, ki ga je spoznal v mladosti. »Ker je bil pri petdesetih že slep, me je prosil, da bi mu ob večerih bral. To je prosil tudi vsakega taksista ali natakarja, saj je potreboval tuje oči,« je povedal o njunem štiriletnem druženju.
V nasprotju z njegovo je bila Borgesova domača knjižnica skromnejša, obsegala je le nekaj sto del, med njimi nobenega lastnega. »Obstajamo pač bralci, ki knjige radi držimo, pomembno nam je, da nas obkrožajo. In bralci, kot je bil Borges, ki jim za materialnost knjig ni mar, pomembno jim je predvsem branje,« je pojasnil. »Lahko bi naštel vrsto vrhunskih del, ki so se zdela Borgesu obupna. Po njegovem mnenju denimo Balzac sploh ni znal pisati, Shakespeare je znal biti strašno neinventiven…«
A kot dodaja v smehu, sam verjame, da je vsaka knjiga pomembna: »Da Vincijevo šifro moram imeti doma. Prav mi pride, ko pojasnjujem, o čem govorim, ko omenjam slabo literaturo.«
