Komedijo velikega francoskega komediografa 17. stoletja Jean-Baptista Poqelina Molièra so prvič objavili leta 1669 in kmalu jo je doletela večletna cenzura, saj je dramatik neusmiljeno obračunal s hipokrizijo cerkvenih in dvornih dostojanstvenikov, ki so se v delu prepoznali. Četudi so pisca hoteli celo zažgati na grmadi, je delo preživelo in 350 let po nastanku njegova sporočilnost ni nič manj aktualna in univerzalna.
Mladi in tradicija
Tokrat je vodstvo Mestnega gledališča ljubljanskega veliki oder zaupalo zelo mladi ekipi ustvarjalcev. Režiser Tin Grabnar je s seboj pripeljal svojo že ustaljeno ekipo soustvarjalcev. »V tem primeru ni šlo več za postmodernističen ali postdramski pristop, v katerem so se našle zadnje generacije režiserjev in gledaliških ustvarjalcev, ampak očitno prihaja čas postperformativnosti: dogovorjenih kodeksov ni več, meje med slogi se brišejo, mladim nič več ni sveto, uporabijo in skorajda objestno rabijo vse, kar jim gledališče ponuja, ter skušajo oblikovati nov gledališki jezik,« je pred premiero poudarila Barbara Hieng Samobor, ravnateljica in umetniška vodja MGL.
Pa vendar so se mladi ustvarjalci teksta lotili z veliko mero spoštljivosti. Kot pravi režiser: »Če smo skušali razumeti srž samega besedila in dinamiko posameznih prizorov, smo morali samo odstreti balast 350 let.« Skozi branje so se izluščile nekatere univerzalne resnice, saj je Molière očitno zadel družbeno vreliščno točko tistega časa, pri čemer se je režiserju zdelo najbolj tragikomično ravno to, kako določeni problemi v družbi še vedno obstajajo. Analizirali so denimo strategije sleparstva tistega in današnjega časa, razmišljali, kako človeka obrniti proti sebi, kakšne so bile nekdanje in kakšne sedanje družbene vrednote, premišljali tudi položaj moškega in ženske v družini in družbi, pri čemer je zanimivo, da so Molièrovi moški liki čustveni, ženski pa racionalni in držijo vajeti v svojih rokah.
Prevare in ideologije
Tudi dramaturginja Brina Klampfer je poudarila, da so se močno naslonili na zgodovinski kontekst in ga primerjali s sedanjostjo. Če je sleparju Tartuffu gospodar Orgon odprl vrata svoje hiše in mu celo predal premoženje, komu danes zaupamo svoje premoženje, koga spustimo v svojo hišo?
Scenograf Dorian Šilec Petek pa je dodal, da so določene scenografske rešitve vplivale tudi na dinamiko predstave same. Iskal jo je med salonskim življenjem buržoazije, italijanskim principom commedia dell'arte in sodobnim časom. Trije prostori in časi torej govorijo o buržoazni, sejmarski konglomeratni sceni, ki pa hkrati skuša satirično, cinično pogledati na materialne presežke. Pri tem mu je bil v veliko pomoč Andrej Hajdinjak z lučjo, ki z igro svetlobe in senc doda zgodbi žlahtnost, kar pripoved o človeških ostudnostih naredi celo »prijetno«.
