Pa se mu ni izšlo. Dobro, da obstajajo mediji, ki so žalitev drug za drugim (le) opazili. Med prvimi sta o njej pisala Guardian in Independent ter skritizirala Huntove spodrsljaje. (Bogati revež res težko obvlada toliko področij. Videti je, da je britanski Karl Erjavec. Bil je že zdravstveni in kulturni minister.)

Cerar se je oglasil šele zdaj, ko se je nanj vsul plaz negodovanj. Pred očmi imam posnetek tega srečanja. Na njem je videti Cerar ob kolegu, ne, ob Kolegu, kot v transu od zadovoljstva. Morda sploh ni dojel (ali razumel), kaj »gost« govori. Mogoče pa se mu besede niso zdele prav nič nespodobne?

Kaj želim povedati? To, da ne verjamem v Cerarjev zagovor, da se namenoma ni hotel odzvati, ker je tak diplomat. (»Oh, kako bi se lahko, ko pa nas je Hunt tako pohvalil.« Kaj pa je Hunt v resnici, kot jo vidim sama, povedal? To, da smo iz vazalov Sovjetske zveze postali uslužni vazali EU.) Niti tega ne verjamem, da bo Cerar nekoč nekje kolegialno (kar pomeni po tiho) poučeval našo zgodovino. Pa čeprav jo bo, je svojo priložnost in dolžnost do Slovenije ter njenih državljanov že cagavo opustil. Ali potrebujemo take ljudi na najpomembnejših položajih? Šarcu, ki rad menjava ministre in poslance (oprostite, ki rad sprejema njihove odstope), namenjam vprašanje: kaj je večja škoda za Slovenijo, ukradeni in potem plačani sendvič ali ponižnost in uslužnost zunanje politike?

Mogoče je Cerarju lahko v majhno tolažbo, da ima v tej zadevi podporo nekaterih večnih desnih vazalov, ki se s Huntovo izjavo strinjajo. Dodajam še svoj brezplačni nasvet. Naj nadomesti spodbudo »ne jamram, iščem rešitve« z novo, ki se glasi »ne klečeplazim, iščem spoštljivost in upoštevanje«.

Polona Jamnik, Bled