Samo za našimi politiki, ki jih moramo gledati vsak dan, še nikjer na svetu ni povpraševanja.

Zdaj imamo že nekaj mesecev novega predsednika vlade, Marjana Šarca, ki ga je v svojem nagovoru pohvalil in ozmerjal celo Prešernov uvodni govornik v Cankarjevem domu. Ker je gospod Šarec tudi moj predsednik, se pravi, ker vodi vlado tudi v mojem imenu, lahko najbrž na glas povem, kaj sem govoril, ko je bil izbran za mandatarja (in so se še vsi zaletavali vanj, da svoji novi vlogi ne bo kos). Dejal sem, da ga bom cenil po tem, kako dolgo se ne bo pokvaril. Kot državljan imam v demokraciji pač pravico, da tako mislim. Naposled smo jih doslej izvolili že kar precej, ne samo predsednikov, ki nenadoma niso znali nikamor več peš iz svojega uradnega fotelja, niti korakca brez šoferja in limuzine ali celo falcona. A zdaj vidite, kako neizmerno dragocen postane nenadoma njihov čas. To je neizogibna deformacija, ki se ji ne da ogniti.

Ampak tu se zoprnije šele začno, lahko se izkaže, da novi obraz nima pojma o vladanju (saj, bodimo pravični, od kod pa naj bi ga imel?), in začne na televiziji dajati izjave, ki jih čez en teden obrne na glavo, ko mu povedo, da ni tako. Nov politik seveda najraje še naprej verjame v svojo vsevednost in sploh ne opazi, da njegovi v telesih demokracije uporabljajo metode prepričevanja iz prejšnjega poldemokratičnega režima, ko se jih je ta na koncu skoraj že odvadil. Potem smo morali poslušati dolgovezna in suhoparna predavanja, kot da smo neuki bruci in ne plačniki svetovalcev iz tujine, ki si jih je vlada omislila, da so jo prišli na državne stroške učit, kako se vlada in vodi državljane. V nobenem drugem poklicu si začetniki ne bi mogli privoščiti česa podobnega.

Kot državljan z volilno pravico in kot davkoplačevalec, ki iz svojega prispeva tudi za plačo našega novega predsednika vlade, si pač dovolim, da mi je vedno bolj všeč, ker vidim, da se še ni pokvaril. Ko pove, da bi prav rad ostal doma, da bi kaj popravil ali pobarval pri hiši, je to lepa napoved, da bo znal živeti tudi brez premierskega stolčka, kar je velikanska odlika, ki se zdi mnogim neznosna. Vsi, ki sedejo v falcon, mislijo, da domovina ne more več brez njih, da se bo svet podrl, če ne bodo zraven. V dobro mu štejem, da sploh ne namerava delati težav in postavljati pogojev ter zahtevati zase posebne odškodnine za morebitno izpraznjeno mesto, tudi to je lepa čednost. Lepo je, da se tudi ustavnemu sodišču še ni treba zavzemati zanj in ga braniti pred kakšnimi tožbami oziroma obsodbami. Prav tako se mu ne da očitati, da kdo stoji za njim, videti je, da stoji kar sam od sebe. In da dela nekako po svoji vesti in pameti, ki je človeku blizu.

Zato kot povprečen državljan ne morem imeti nič proti temu, da si gospod Marjan Šarec še naprej nabira izkušnje, da bo znal voditi vlado tako, da nam ne bo nakopal nobenih novih dolgov – kot tisti pred njim. Že to bi bilo veliko. Večina njegovih slavnih predhodnikov, ki so nas v preteklosti tako bedasto zadolžili, naj bo lepo tiho, mi pa držimo fige, da bi počasi spet postali normalna družba, normalna država, v kateri ne bo državljanska dolžnost, da so vsi sprti in da preživijo samo tisti, ki znajo najbolj ugrizniti.

Pri tem ni pomembno samo zmagati in dostojno krmariti državo, ampak tudi krmariti tako, da se kam pride.

Milan Maver, Ljubljana