V svoji kavarni in čokoladnici Da Ponte ob znamenitem Da Pontejevem vodnjaku v Kopru je Danijel Sertić najprej postregel s čajem in krofom. Prihranil ga je skritega v kuhinji, sicer bi tudi tega, poslednjega, kupci razgrabili že do desete ure dopoldne. Nato je razgrnil njegovo skrivnost, ki – tako kot mnoge dobre stvari – tiči v preprostosti. Ko sta pred nekaj leti v Zadru umrla najprej njegov dedek in nato še babica, sta se z bratrancem odpravila pospravljat prazno hišo.
»Našel sem knjigo receptov in se spomnil, kako je babica Veronika vnukom, ki smo prihajali k njej čez poletne počitnice, pekla krofe in kruh. Eden od receptov je bil tudi za krofe, datuma na njem nisem mogel več razločiti, jasno pa je bila vidna letnica 1962. Bil je enostaven recept: skodelica moke, dve skodelici tega, tri skodelica onega. Vzel sem ga in prepisal,« pripoveduje.
Recepti mu niso bili tuji, v Mariboru je namreč s štipendijo podjetja Kruh Koper končal srednjo živilsko šolo in se izučil za slaščičarja, nato pa pred nekaj leti končal še šolo za živilskega tehnika. A recept je takrat vseeno pospravil v predal. Po sili razmer se je ukvarjal z gradbeništvom, imel skupino pleskarjev in se spoprijemal z osebnimi odtenki velike svetovne gospodarske krize.
Prvih petdeset krofov je razdelil
Čez nekaj let, ko je gradbeništvo že zamenjal za gostinstvo, ga je znova potegnil na plano. Bilo je ravno pred pustom.
»Ves dan sem se ukvarjal z njim. Skodelice sem pretvarjal v grame in prišel do zanimivega recepta, ki je bil v osnovi čista klasika: rumenjaki, moka, sladkor, olje. Brez ojačevalcev okusa, brez mehčalcev, brez dodatkov,« pripoveduje. Prvih petdeset krofov je spekel za pokušnjo in jih razdelil med stranke, sosede in prijatelje. »Začeli so se vračati in me spraševati, ali jih imam še. Pa sem jih spekel znova,« nadaljuje.
Pred naslednjim pustom se jih je namenil prodajati. »Leta 2016 smo jih prodali ogromno, lani sem delal tukaj po 24 ur, letos zgodbo le še nadaljujem,« razloži. Od novega leta tako ne mine dan, da ne bi ob petih zjutraj v kuhinji že mesil testo.
Njegov krof povezuje Koprčane. »Pri meni se vsak dan na krofu oglasi več kot sto ljudi. Povezal je novinarje, zvezde, brezdomce, navadne občane. Ne povezuje jih Danijel Sertić ne politika, ampak krof,« meni.
Medtem pride mimo mize, kjer klepetava, gospa, ki meni drugače. »Tudi Danijel Sertić nekaj šteje,« reče. »Mogoče pa res,« se zamisli, »trudim se povezovati ljudi, družim se z vsemi, belimi, rdečimi, zelenimi …«
Humanitarec po duši
Sertić namreč ni le pek krofov in slaščičar. Skozi življenje se prebija kot samorastnik, ki razen težkega otroštva ni podedoval ničesar. Petnajst let je vodil podjetje, ki se je ukvarjalo s pleskarskimi storitvami. S stečajem Kraškega zidarja in Stavbenika je izgubil velik del posla. Takrat se je v njem znova prebudila slaščičarska strast in začel je izdelovati čokolado.
Še prej je k sebi domov povabil (in ga seveda tudi plačal) francoskega kuharskega chefa Naserja Gashija. Za domačim štedilnikom sta se učila kuhati čokolado. »Bistvo čokolade je, da jo delaš z ljubeznijo. Tisto spretnost, da je čokolada pravilno staljena, da ohlajena lepo poči in hrustlja v ustih, pa dobiš z leti prakse,« razloži.
Čokoladi so se pozneje pridružili še krofi, vmes pa za potešitev svoje dušne lakote zbira zamaške za bolne otroke, za novo leto obdaruje otroke iz socialno šibkih družin, pred leti je zbiral pomoč za poplavljene v Bosni in Srbiji. »Ko naredim kaj dobrega, je to moja hrana. Tudi svojega sina učim, naj bo dober do drugih in naj ne prelomi besede,« pogleda proti devetletniku, ki je pravkar prišel iz šole.
Kandidaturi za župana je sledilo trpko spoznanje
»Tudi v politiko sem šel, ker sem hotel pomagati,« skomigne in da vedeti, da je imel napačno predstavo. Ljudem je želel povedati, da je še vedno prostor za krščansko demokracijo. Kot kandidat Nove Slovenije je dvakrat kandidiral za poslanca na parlamentarnih volitvah, lani tudi za župana Kopra. Prizna, da je bil slab izid na lokalnih volitvah doslej njegov največji poraz, a velika šola.
»Poskušal sem nadgraditi to svoje humanitarno poslanstvo in še na ravni občine nekaj narediti. A naučil sem se samo tega, da moraš biti hudo preračunljiv, če želiš uspeti in nekaj od politike imeti. Danes se ljudje prodajajo iz enega v drug tabor, samo da lahko od tega kaj potegnejo,« je zgrožen. Pred drugim krogom volitev se edini od županskih kandidatov javno ni opredelil ne za Aleša Bržana ne za Borisa Popoviča. Za slednjega ne najde žal besede. »Vedno je pomagal, ko sem ga kaj prosil, ogromno je tudi naredil za razvoj našega mesta, « razloži. Od nove oblasti pa pričakuje, da bo znala v mesto privabiti ljudi in gnečo preusmeriti tudi v koprske uličice in ulice sto metrov proč od središča. »Da bomo imeli tudi mi za vogalom za kruh,« se posmeje.
Odpravil vinjete, mladim na glave posadil čelade
Čeprav mu v vseh letih političnega udejstvovanja od politike še ni uspelo nič zaslužiti, je v okolju vendarle pustil pečat. Rojevajo se mu namreč različne ideje. Leta 2015 je dal pobudo, da bi se skozi predor Markovec oziroma po avtocesti od Izole do Kopra lahko peljali brez vinjet. Vedel je, da bodo le tako lahko popolnoma zaprli obalno cesto in jo namenili domačinom in turistom.
»V parlamentu bo jasno, kdo od politikov res ljubi slovensko Istro. Če ne bodo podprli spremembe zakona, potem jim ni mar in se na obalo spomnijo samo, ko čez vikend pridejo na morje,« je v času, ko se je čakalo na odločitev uradne Ljubljane, razmišljal Sertić. Hitro sta idejo podprla tudi župana Kopra in Izole, na koncu ga je »poštekala« tudi država. Zdaj lahko ob morju uživajo pešci, kolesarji in ostali rekreativci.
Njegova druga pobuda je marsikaterega voznika mopedov razkurila, prometne strokovnjake in večino staršev pa navdušila. Predlagal je obvezno registracijo petindvajsetic (mopedov, ki ne presežejo hitrosti 25 kilometrov na uro) in obvezno uporabo čelad med vožnjo z njimi.
»Ko sem gledal mlade fante, kako se s temi mopedi brez čelad vozijo po mestu, jih predelujejo, delajo neumnosti, potem pa jih nihče ne more izslediti, ker nimajo registrskih tablic, mi ni bilo vseeno,« pripoveduje. Najbolj je bil vesel, ko je pred kratkim od policije dobil statistiko, da se je povečala varnost, da mladina nosi čelade in da je manj smrtnih žrtev.
Kdo je torej Danijel Sertić? »Predvsem človek, ki nikoli ne obupa in stvari ne naredi le napol. Vedno ženem do konca, pa četudi se zdi, da bi vmes upravičeno lahko obupal,« se posmeje.
