Po večkratnih burnih odzivih bralcev, ki so argumentirano spodbijali njegove trditve v intervjuju, je v časopisu dodatno zagovarjal svoje trditve z obširnim naštevanjem raznih cerkvenih avtorjev in s filozofskimi različicami. Predpostaviti moramo, da so izjave cerkvenih mož verodostojne, čeprav so si včasih celo nasprotujoče. Omenimo kak tak primer. Tertulijan: »Verujem, kar je absurdno.« Anzelm: »Vera, ki teži k umevanju.« Tudi jaz bi rad verjel v izjavo nadškofa Stresa: »Katolištvo se ni nikoli odpovedalo soočenju z razumom in usklajevanju z njim.« Poiščite vsaj en zgled za to trditev, pri kateri znanost ni potegnila krajšega konca.

Za zagovarjanje kakšne trditve je treba poznati vsaj nekaj Aristotelovih zakonitosti pravilnega sklepanja. Verjamem, da nadškof Stres mora zagovarjati trdnost veje, na kateri sedi, toda iz premis naštetih v pismu ni mogoče sklepati, da »nezdružljivost znanosti in vere ni nič drugega kot stereotip«.

Strinjam se z njegovo izjavo: »Nimam namena opravičevati neopravičljivega, predvsem ne opravičujem nasilja, za katero evangelij ne daje nobenega opravičila.« Verjetno je pri svojem teološkem študiju opazil, da so tudi v evangeliju besedila, ki spodbujajo k nasilju, ostala brez opravičila. Primer takega besedila: »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo, nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači. Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden…« Če bi v sedanjem času kakšen učitelj povedal svojim učencem naštete grožnje, bi bil to mobing par excellence.

Ponujam vam majhno primerjavo delovanja znanosti in vere. Mogoče se bo celo nekdanji ljubljanski nadškof Stres zamislil ob tem.

Če znanost ugotovi neustreznost kakšne svoje teorije, jo z veseljem zamenja z novo, ustreznejšo, saj na tak način celo pridobiva svojo veljavo. Temu bi rekli, da se posodablja. Richard Dawkins se spominja takega dogodka, ki je močno deloval nanj. Za časa njegovega študija v Oxfordu je zoološki oddelek obiskal predavatelj iz Amerike, ki je predstavil dokaze, s katerimi je ovrgel najljubšo teorijo nadvse spoštovanega starejšega profesorja, v kateri so bile vzgajane cele generacije. Ob koncu predavanja je stari gospod vstal, odkorakal k podiju in prisrčno stresel Američanu roko, pri tem pa z donečim in nekoliko tresočim glasom izjavil: »Dragi kolega, rad bi se vam zahvalil. Dolgih petnajst let sem živel v zmoti.« Prisotni v dvorani so svojemu dolgoletnemu profesorju navdušeno zaploskali.

Luigi Cascioli je v svoji knjigi Pravljica o Kristusu predočil zmoto cerkvenih stereotipov, njihovih dogem in verovanja v nezmotljivost papeža. Spomnimo se na Index librorum prohibitorum, na podlagi katerega so prepovedali 4000 knjig znanstvenikov in klasikov. Med vsemi temi knjigami pa ni bilo Hitlerjeve knjige Moj boj. Če Luigijeva knjiga v Vatikanu ni cenzurirana, bi tudi papež imel priložnost seznaniti se z njeno vsebino. Kakšne bi v tem primeru bile posledice branja te pravljice?

Predstavite si zdaj situacijo, ko bi papež odkorakal k Luigiju, mu prisrčno stresel roko in pretresen izjavil: »Dragi prijatelj Luigi, rad bi se vam zahvalil. Dolgih dva tisoč let je moje verstvo živelo v zmoti.« Bomo dočakali ta dan? Ne. Saj verstvo s padcem kakšne svoje dogme izgublja proklamirano »verodostojnost«. Kdo pa, prosim vas, rad izgublja? Tako priznanje papeža Luigiju bi bilo plemenito dejanje. Človek je plemenit, ne po svojem narcisoidnem nagnjenju k titulam, temveč po svoji naravi. Daleč smo še od pričakovanja pesnika Josipa Stritarja, ki je po mnenju Cerkve bil »brez vere v posmrtnost«. Zapisal je: »Na nebu blagi sonca svit, na zemlji človek plemenit.«

Menim, da si duhovnik, lazarist, teolog, filozof, pedagog, rektor in nekdanji ljubljanski nadškof dr. Anton Stres mora pridobiti še kakšen atribut. Kljub vsej pedagoški dejavnosti dr. Stresa je duhovnikov vse manj.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani