‘Po morju plava kiiit, iz vode kaže riiit, ko pride na sredo morja, pokaže še lulekaaaa!« smo se na ves glas drli blokovski otroci na dvorišču, in pred tedni sem to pesmico od strašnega veselja ponovno zapela ob pogledu na resničnega kita. A so me trije poznavalci slovenske dvoriščne poezije takoj popravili, in namesto tistega luleka je imel vsak svojo, seveda bolj spodobno, neštajersko regionalno inačico.
V resnici je nenavadno, da je ta pesmica v moji generaciji tako znana, kajti hitra anketa je pokazala, da sva bila jaz in še en Mariborčan edina, ki sva kita takrat...