Če ne moremo sanjati, je konec človeškega

Plesalka, koreografinja, zadnja leta pa tudi profesorica na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana, je nedvomno ena osrednjih osebnosti slovenskega sodobnega plesa: delovala je v vseh naših večjih plesnih skupinah in gledališčih, na oder je postavila več kot 15 celovečernih predstav, bila je med soustanovitelji Plesnega Teatra Ljubljana in Društva za sodobni ples Slovenije. »Z nagradami se nisem nikoli obremenjevala, toda te sem res vesela, saj jo prejemam od svojih ljudi, svojega plemena.«

Odkar pomnim, sem želela plesati. Tako sem se v gimnaziji pridružila Studiu za svobodni ples, kjer sem spoznala plesalke iz šole izraznega plesa Žive Kraigher – Nejo Kos, Jasno Knez, Daliborko Podboj, Silvo Ros, pozneje sta se nam pridružila tudi Marko Mlačnik in Gorazd Osojnik. Tam smo veliko improvizirali, ni šlo le za razvijanje tehnike, ampak tudi izražanje skozi gib, ustvarjali smo krajše plesne kompozicije in koreografije.

V tretjem letniku gimnazije sem ugotovila, da je ples tisto, kar hočem početi, čeprav sem premišljevala še o študiju filozofije, književnosti ali medicine. To spoznanje me je preplavilo, ko smo v Studiu za svobodni ples pripravljali predstavo Jankobi mila, zaman je šepet po poeziji Berte Bojetu, koreografiral jo je Damir Zlatar - Frey; to je bila zame res močna izkušnja. Kmalu zatem mi je Ksenija Hribar, ki se je nekaj pred tem vrnila iz tujine, predlagala, naj grem študirat ples na London Contemporary Dance School. Po gimnaziji sem vmes še eno leto študirala dramsko igro na AGRFT, pred odhodom v London pa mi je Ksenija rekla: ko se vrneš, ustanovimo skupino.

Tako je, čeprav se ni zgodilo čez noč; šlo je za verigo raznovrstnih dogodkov, ki niso bili omejeni le na plesno ustvarjanje. Ko sva se po moji vrnitvi dobili s Ksenijo, sva si rekli, jutri začnemo. Ampak kje? Nekaj časa smo vadili povsod, kjer so nam lahko odstopili kakšen prostor, od Gledališča Glej in Drame do Slovenskega mladinskega gledališča; položaj se je spreminjal iz meseca v mesec, a bilo nas je vedno več. Nato smo dobili prostor na Kersnikovi 4, prav nasproti Kapelice, ki takrat še ni bila galerija. Po tistem, ko se nam je pridružil še Damir Zlatar - Frey, smo se leta 1984 poimenovali Plesni teater Ljubljana.

Osemdeseta leta so imela zares neko posebno energijo, pa ne mislim zato, ker sem bila takrat še tako mlada – nenehno smo delali, takrat sploh nisem vedela, kaj je to kosilo (smeh); predstave so se kar vrstile, pomembno nam je bilo le to, da počnemo, kar si želimo. Družila nas je enotna zavest, ki nas je povezala v nekakšno skupnost; nekaj let se nam je zdelo, pa naj se to sliši še tako dramatično, kot da je naše delovanje večje od življenja, in ustvarjalci z vseh umetniških področij smo se intenzivno družili.

Naša prva predstava leta 1985, Krst v Križankah, je bila dvodelna, enega je koreografirala Ksenija Hribar, drugega pa Damir Zlatar - Frey: vse dni smo vadili, vmes popili kako kavo, zanimalo nas je zgolj ustvarjanje, nihče se ni spraševal, ali bomo imeli kaj gledalcev – ko sem na začetku predstave priplesala na oder in zagledala do roba polne Križanke, mi je od presenečenja nehote zastal korak. (Smeh.) Sicer pa je bila večina naših uprizoritev, največ smo jih postavili v Cankarjevem domu, v tistem času zelo dobro obiskana. Smo si pa ves čas želeli prostora, kjer ne bi le vadili, temveč bi lahko predstave tudi uprizarjali, kar se je uresničilo šele dosti pozneje – ko smo leta 1996 po zaslugi neizmernega entuziazma Sabine Potočki in Žive Brecelj dobili prostor na Prulah in ga prenovili za potrebe plesnega teatra. To je bilo za nas ogromnega pomena.

Takrat je bila to res razmeroma neznana umetnost in njen pomen smo morali vseskozi dokazovati. Če sem komu povedala, da sem plesalka sodobnega plesa, pogosto ni najbolje vedel, kaj bi bilo to, v najboljšem primeru si je predstavljal, da moram za preživetje delati še kaj drugega… Malo bolj resno so me vzeli šele, če sem dodala, da sem tudi koreografinja. (Smeh.)

V naši skupini sva zanimanje za koreografijo najprej pokazali jaz in Tanja Zgonc, Ksenija naju je pri tem zelo spodbujala. Prvo predstavo sva leta 1989 naredili skupaj, koreografirali sva vsaka svoj del, moja prva samostojna predstava pa so bili Rdeči čeveljčki leta 1993.

Včasih. In ne bom rekla, da mi je bilo povsem vseeno, vendar se s tem nisem nikoli obremenjevala na način, da bi si rekla: ne razumejo me, zato bom naslednjo predstavo naredila drugače. Ksenija mi je že po mojih prvih predstavah, kot sta bili Rdeči čeveljčki in Zrcaljenja, dejala, da jih mnogi ne bodo razumeli in da naj si tega ne ženem k srcu. Marsikomu se je zdelo moje delo preveč abstraktno, toda sama sem na to gledala drugače, kajti pri plesu imaš opraviti z živim, konkretnim telesom, ki v sebi – kot je dejal tudi Merce Cunningham – vedno že nosi zgodbo; tudi gib ima v sebi neštete zgodbe, vzdušja, celo humor, ampak jih je treba razbirati na ravni koreografije, skozi stanja, odnose, razmerja med posameznimi telesi, od katerih je vsako enkratno in posebno. Tudi zato sem vselej raje delala z več plesalci, ne pa z majhnimi zasedbami. Sploh pri prvih predstavah sem proces začenjala v tišini, gib smo iskali iz notranje dinamike telesa in rezultat je bil povsem drugačen, kot bi bil v primeru vpliva zunanjih dejavnikov, na primer glasbe ali zgodbe.

Morda bi kaj takega težko pričakovali, toda danes je položaj v mnogih pogledih drugačen kot takrat, tudi na plesnem področju se dogaja veliko več kot nekoč. Vse od konca 90. let zanimanje za sodobni ples spet narašča, vsak dan sta na sporedu vsaj dve predstavi, in to ne le v Ljubljani, povečalo se je število prizorišč, imamo veliko plesalcev in koreografov vseh generacij, vzpostavilo se je nadvse raznoliko občinstvo, dvorane niso nikdar prazne. Toda sodobni ples še vedno nima nacionalne ustanove, kot je bila pred leti ustanovljeni in takoj ukinjeni Center sodobnih plesnih umetnosti, sistemska podpora je slaba; glede na razcvet sodobnega plesa, njegovo ustvarjalnost in prodornost stanje še zdaleč ni boljše kot pred desetletji.

To je bil res velik korak, za katerega je bila pred dvajsetimi leti najbolj zaslužna Maja Delak. Od takrat je sodobni ples prodrl tudi v številne glasbene šole po Sloveniji, plesno izobraževanje se postopoma vzpostavlja na akademski ravni in vse to navsezadnje povečuje tudi zaposlitvene možnosti za tiste, ki se ukvarjamo s sodobnim plesom; teh včasih sploh ni bilo. Tudi mladih, ki se želijo poklicno ukvarjati z umetnostjo, je vse več, to vidim tudi iz naraščajoče želje za vpis na našo gimnazijo, nadarjenih ljudi imamo za tako majhen prostor ogromno.

Morda bo zvenelo nenavadno, toda kot že tolikokrat v zgodovini je zanimanje za umetnost še naraslo, ko se je pred dobrim desetletjem zgodila globalna kriza, za katero se je medtem izkazalo, da ni samo gospodarske narave. Leto dni po začetku krize, ko se je zdelo, da bo propadel svet, kot ga poznamo, se je denimo vpis na naši šoli povečal za dvakrat. Enako je v tujini. Do tega obrata je prišlo, ker človek sicer res najbolj potrebuje osnovne stvari za preživetje, toda obenem bo celo v najhujših razmerah poskušal živeti kot človek – morda bo kaj zapel, narisal, zaplesal, skratka, ustvarjalen bo. Brez možnosti, da bi sanjali, ustvarjali skozi umetnost, pa je konec človeškosti.