V Vatikanu se je končal štiridnevni krizni cerkveni vrh o pedofiliji, na katerem so sodelovali voditelji škofovskih konferenc z vsega sveta ter voditelji 22 meniških redov in vzhodnih katoličanov. Papež Frančišek je v zaključnem govoru v nedeljo poudaril, da so duhovniki, ki so spolno zlorabili otroke, »orodje v rokah satana« in da za to ni opravičila. Cerkev naj tako s svojim zakonom molka ne bi več prikrivala pedofilskih zločinov.
Razočarane žrtve in razkritje o uničenih arhivih
Predstavniki žrtev, ki so prišli v Rim z vsega sveta, so razočarani, ker je papež v zaključnem govoru po njihovem relativiziral krivdo Cerkve, ko je dejal, da so pedofili »v prvi vrsti starši, sorodniki in učitelji«. Predvsem pa so nezadovoljni, ker na konferenci ob koncu ni bilo konkretnih ukrepov za preprečevanje spolnih zlorab v Cerkvi, ampak samo navodila, kako ravnati v primeru spolnih zlorab. Žrtve je posebej razburilo razkritje voditelja nemške škofovske konference kardinala Reinharda Marxa na sobotni novinarski konferenci, da je Cerkev neredko uničila arhive, v katerih so bili zapisi o sumih spolnih zlorab otrok, mladoletnikov, študentov teologije in redovnic. Ni pa povedal, na katerih škofijah se je to dogajalo, niti ali se je v Vatikanu. Sicer je glede tega znan primer Čila.
Münchenski nadškof Marx, ki je s svojimi naprednimi stališči blizu papežu, je še dejal: »Vzpostavljenih postopkov za pregon zločinov se namerno ni upoštevalo, večinoma se jih je celo ignoriralo. Pravice žrtev so bile poteptane in prepuščene muhavosti posameznikov.« Zahteval je, naj se Rimskokatoliška cerkev na vse te svoje škandale odzove s popolno transparentnostjo.
Nekateri škofi so dali vedeti, da jim je problem zelo slabo znan
Vsekakor je bil ta posvet, na katerem Cerkev poskuša rešiti sebe in obenem otroke, pomemben tudi zato, ker so škofi veliko poslušali neposredna pričevanja, predvsem iz svojih držav. »Poslušanje žrtev mora postati glavni del našega odziva,« je dejal 59-letni malteški nadškof Charles Scicluna, ki se že 17 let odločno bojuje proti spolnim zlorabam v Cerkvi in ki se je soočil že z več stotimi pričevanji žrtev. Novembra je postal namestnik vodje Kongregacije za doktrine vere, nekdanje inkvizicije, ki se je na primer v 16. stoletju spraševala, ali imajo Indijanci dušo, danes pa bi si lahko podobno vprašanje zastavila glede nekaterih katoliških duhovnikov.
In kaj reči o nekaterih škofih, ki so šele zdaj, 35 let po prvih pedofilskih aferah v Katoliški cerkvi (v Kanadi), ugotovili, da v Cerkvi obstaja problem spolnega nasilja nad mladoletniki in prikrivanja teh zločinov s strani škofov? Sicer so posvetovanja potekala za zaprtimi vrati, a po pisanju pariškega Le Monda, ki se opira na izjavo enega od udeležencev, so nekateri škofi in prelati s svojimi vprašanji pokazali, da jim ni nič ali pa vsaj zelo malo znano o tem grozljivem problemu, ki bi lahko Katoliško cerkev po skoraj dva tisoč letih njene velike moči potisnil na obrobje družbe in ji odvzel vso moralno avtoriteto. Prav zato je papež zahteval prihod škofov iz Afrike, Azije in tistih delov Latinske Amerike, kjer je za žrtve skoraj nemogoče, da bi govorile o tem, kaj se jim je zgodilo, kaj šele da bi zahtevale pravico. »Noben škof ne more trditi: ta problem se me ne tiče, ker so zadeve v mojem delu sveta drugačne,« je dejal ugledni indijski kardinal Oswald Gracias. Predvsem afriški škofi še vedno trdijo, da pedofilija ni njihov problem. V resnici samo zato, ker si v Afriki redko katera žrtev upa ubesediti tovrstne spolne zlorabe.
Na štiridnevni konferenci pa se je premalo govorilo o primernosti celibata. Sicer je Federico Lombardi, ki je glavni organizator konference, že v četrtek dejal: »Celibat nima nobene zveze z vprašanjem spolnih zlorab.« Vendar so se nekateri udeleženci posveta dotaknili tudi vprašanja celibata, ko so trdili, da je pedofilija pogosto povezana z dejstvom, da se mnogi duhovniki počutijo osamljene.
