Zakaj se v zadnjih dveh letih nenadoma pojavlja vse več naprednih in dobro mislečih ljudi, ki zagovarjajo uzakonitev prostitucije, v kateri bi bila prostitucija uzakonjena kot »delo kot vsako drugo« in organiziranje prostitucije uzakonjeno kot »podjetništvo kot vsako drugo«?

»Zakonita, varna, nasilja, preslepitev in groženj prosta prostitucija je skoraj zagotovo najboljša življenjska izbira za poseben segment žensk brez vsakih seksualnih zavor, katerih edina alternativa je garanje v tekstilni industriji ali brisanje zadnjic v domovih za ostarele,« piše Igor Vuksanović. Odgovor je torej presenetljiv: te pobude prihajajo na dan v imenu najboljšega interesa prostitutk, ki da so si prostovoljno izbrale prostitucijo in jih je mogoče zaščititi samo tako, da se njihovo »delo« uredi z zakonom, po enakih principih kot vsako drugo delo.

To je velik napredek v primerjavi s tistimi, ki so takšno ureditev prostitucije v preteklosti in tudi danes zagovarjali v imenu svobodne izbire človeka, da počne sam s sabo, kar ga je volja, in da si kupi, kar si zaželi in si lahko privošči, ki so jo zagovarjali v imenu interesa javnega zdravja (beri klientov) in v imenu interesa države, ki da naj pobere davke od prostitutk in organizatorjev tega donosnega posla. Eden od njih je pred kratkem celo izračunal, koliko denarja slovenski klienti za plačevanje legalnega seksa po nemarnem pustijo v bordelih v Avstriji, namesto da bi ga v korist države potrošili doma! V tej točki, da je res treba narediti vse, kar je v naši moči, da bi zmanjšali tveganja žensk, ki so pristale v prostituciji, se torej g. Vuksanović in »gospe iz nevladnih organizacij, ki so odločilno vplivale na slovensko zakonodajo«, strinjamo.

Sama tudi mislim, da je točen marksistični argument, da smo vsi delavci, ki prodajamo svoje roke ali možgane, saj smo vključeni v kapitalistični način produkcije, ker pač nimamo druge izbire, podobni prostitutkam, saj smo za zdaj še vedno vsi prisiljeni privoliti v izkoriščanje in tveganja v profitonosnih delovnih procesih. Vprašanje, ki si ga je treba postaviti, pa je, kje je meja ekonomske prisile, v katero nas lahko zakonito, v imenu trga, na katerem je možno kupiti vse, za kar ima kdo dovolj denarja, v imenu svobodne izbire dela in služenja profita ter pobiranja davkov potisne kapital?

Zakaj ne tudi donosno otroško delo? Plačano nadomestno materinstvo? Prodajanje krvi in lastnih organov? Trgovanje z ljudmi v prisilni prostituciji? Ne, to nikakor ne, pravijo zagovorniki prostitucije kot dela, saj da prostitucija kot »življenjska izbira žensk brez vsakih seksualnih zavor« res ne bi smela biti problem, to da je čista družbena hinavščina, saj je prostitucijo nemogoče izkoreniniti, torej jo je najbolje regulirati in zakonsko urediti. Tudi tatvin v družbi z zasebno lastnino ni mogoče izkoreniniti, tudi nasilja nad šibkejšimi ne, tudi incesta ne, pa vendarle so ta dejanja z zakonom prepovedana in družbeno preganjana, ne pa regulirana in normalizirana.

To, v čemer se g. Igor Vuksanović in aktivistke ženskega lobija Slovenije resnično razhajamo, je razumevanje samega bistva prostitucije. Prostitucija ni storitev, kot je storitev striženje las ali »brisanje zadnjic v domovih za ostarele«, je dopustitev najbolj intimnega medčloveškega odnosa, ki temelji na pravici enostranske zadovoljitve spolne potrebe ali fantazije tistega, ki si to lahko plača. Ta dopustitev se ne zgodi zato, ker bi si velika večina prostitutk lahko svobodno izbrala kak drug način pridobivanja zaslužka ali ker so prostitutke ženske »brez vsakih seksualnih zavor«, zgodi se zato:

1. ker je garanje v tekstilni tovarni ali brisanje zadnjic v domovih za ostarele nesramno podplačano delo ali ker niti tega dela ni mogoče dobiti na legalen način in

2. ker je družbeno in zakonsko dopustno kupovati seks kot storitev, čeprav je vsakomur jasno, da kjer ni povpraševanja, ne more biti niti ponudbe.

»Gospe iz nevladnih organizacij« se predobro zavedamo, da v današnjih razmerah ni mogoče pričakovati, da mnoge ženske ne bodo pristale v prostituciji, ker v nekem trenutku ali nekih okoliščinah (revne študentke, brezposelne samohranilke, begunke, ekonomske migrantke, žrtve spolne zlorabe v otroštvu, zasvojenke) ne bodo našle boljšega izhoda, zavedamo se, da dejansko celo obstaja neka manjšina med prostitutkami, ki so se za to res prostovoljno odločile, zato je edino pravilno, da smo se in se še vedno zavzemamo za dekriminalizacijo same prostitutke. S tem pa nismo privolile v pravno definicijo prostitucije kot dela, v organiziranje prostitucije kot legalnega posla ali v iluzijo, da je možna »varna, nasilja in groženj prosta prostitucija«.

Evropa pozna štiri modele urejanja prostitucije: model, ki ga zagovarja g. Vuksanović, je v veljavi na primer na Nizozemskem in v Nemčiji. Potem so države, ki kaznujejo samo prostitutko in vse, ki prostitucijo organizirajo kot posel, ne pa tudi klienta. Pa države, ki so dekriminalizirale prostitutko, kaznujejo pa »poslovneže«, ki s prostitucijo služijo, in kliente, ki seks kupujejo – Švedska, Norveška, Francija, Latvija. In države, ki so zadeve uredile na pol, med katerimi je tudi Slovenija, ki je dekriminalizirala prodajanje seksa, ponudila prostitutki, da si izbere status samostojne podjetnice, vsako sistematično bogatenje drugih s prostitucijo pa kazensko preganja.

Idealna rešitev za g. Vuksanovića, zakonska ureditev prostitucije kot dela in podjetništva, prinaša bistveno povečanje prostitucije in razdelitev trga prostitucije na manjši, legalen, in hitro rastoč ilegalni trg. Ta ureditev torej deluje kot bencin, s katerim naj bi pogasili ogenj. Tudi ureditev, ki jo poznajo Švedska, Norveška in Francija, ni idealna. Zmanjšala je sicer povpraševanje po kupovanju seksa in onemogočila legalni trg s prostitucijo, ni pa preprečila delovanja ilegalne organizacije prodajanja seksa v za prostitutke še bolj nevarnih okoliščinah od tistih, ki zanje veljajo na legalnem trgu seksa v Nemčiji ali na Nizozemskem.

Naša zakonodaja ni slaba v tistem delu, ki prepoveduje izkoriščanje prostitucije, torej organiziranje prostitucije kot donosnega posla, s katerim bogatijo tisti, ki prostitutkam »nudijo« delovne prostore, organizirajo »stranke«, prevoze, zaščito, delovne pogoje. Naše pravosodje je bilo doslej vsaj v tej točki resnično dovolj dosledno na strani žrtev brezvestnih izkoriščevalcev. Žal pa »gospe iz nevladnih organizacij« doslej še nismo mogle doseči premika v javni zavesti od tradicionalnega katoliškega pojmovanja, po katerem je prostitucija kaznovanja potreben greh »padle« ženske in moralno sporen, a kaznovanja nevreden greh odjemalca, k spoznanju, da je kupovanje seksa od ljudi, katerih večina je v skrajni stiski, dejanje spolnega nasilja nad prodajalko/cem, da je moralno nesprejemljivo in kazni vredno dejanje. Tudi tega ne, da bi naša socialna politika in naša socialna država prostitutkam, ki si želijo izstopiti iz prostitucije, ponudili realne izhodne strategije.

Idealne rešitve torej ni, izbrati je treba najmanjše možno zlo, in to zagotovo ni zakonsko obravnavanje prostituiranja kot dela in prostitucije kot podjetnikom odprtega legalnega lovišča na lahko zaslužene mastne profite.

SONJA LOKAR, Ljubljana