Primer Šiško

Če se dotaknem primera Šiško, moram pri tem navesti, da ima policija v predkazenskem postopku že zdaj ustrezna pooblastila, da lahko v takšnih in podobnih primerih ukrepa, enako velja za državne tožilce (če glas pride do njih…). Pri tem imam v mislih predvsem to, da smejo policisti zbirati obvestila ter kriminalistično pridobivati in vrednotiti informacije, kadar naletijo na pojave ali ravnanja, ki kažejo na to, da je bilo ali da bi lahko bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. To izhaja tudi iz zakona o nalogah in pooblastilih policije, v katerem je določeno, da naloge policije izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti, ki so med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov ter drugih iskanih ali pogrešanih oseb in njihovo izročanje pristojnim organom, zbiranje dokazov in raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. V ta okvir pa sodijo tudi kazniva dejanja zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ustavno ureditev (tudi ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve) ter kazniva dejanja zoper obrambno moč države.

Glede na navedeno tudi sam mislim, da smo na koncept varstva ustavne ureditve po osamosvojitvi pozabili. Takrat je bil za to področje odgovoren Republiški sekretariat za notranje zadeve (beri služba državne varnosti s prevelikimi in nedopustnimi pristojnostmi glede »notranjega sovražnika«), takratna milica pa je bila pristojna le za opravljanje določenih nalog s področja varstva ustavne ureditve. In če bomo zdaj to področje ustrezno uredili, ne samo z resolucijo, temveč tudi z zakonodajo, bomo popravili to, kar je bilo na neki način zanemarjeno.

Vprašljivo zastavljena politika notranje varnosti

Ob tem je treba opozoriti, da je v predlogu resolucije na 11. strani zapisano, da bo politika zagotavljanja notranje varnosti »usmerjena v varovanje in zaščito ustavne ureditve in institucij demokratičnega političnega sistema, v zagotovitev nemotenega delovanja sistema oblasti na celotnem ozemlju Republike Slovenije ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v boj proti kriminalu, v varovanje javnega reda«. Menim, da se s takšno dikcijo vračamo nazaj v sistem, ko smo v ustavi in zakonu o notranjih zadevah imeli na prvem mestu določeno varstvo ustavne ureditve in varstvo institucij, takrat nedemokratičnega političnega sistema. Zato bi bilo prav, da se v dikciji predloga resolucije na prvo mesto zapiše »varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin« ter šele v nadaljevanju varovanje in zaščita ustavne ureditve ter institucij demokratičnega političnega sistema… In poudariti je treba varovanje, ne le spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Če bo politika zagotavljanja notranje varnosti v prvi vrsti zagotavljala varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se njena ogroženost ne bo ocenjevala le z vidika visokih nacionalnih vrednot, kot so varovanje in zaščita ustavne ureditve ter institucij demokratičnega političnega sistema in varstvo suverenosti ter politične samostojnosti, temveč tudi z vidika vsega tistega, kar lahko neposredno ali posredno ogroža tudi druge za človeka pomembne vrednote. Na notranjo varnost je treba gledati kot na vrednoto, ki je usmerjena k človeku, za človeka. Tako v okviru notranje varnosti ni mogoče zanemariti tistega, kar je potrebno za človekovo mirno in varno življenje ter delo, oziroma tistega, kar je potrebno za človeka vredno življenje.

Zato je treba politiko notranje varnosti, ki se v predlogu resolucije nanaša predvsem na sposobnost obvladovanja visokih nacionalnih vrednot in na uresničevanje temeljnih funkcij družbe, dopolniti tudi s sposobnostjo obvladovanja drugih ogrožajočih tokov, procesov in dogodkov znotraj suverene države, ki pa jih ne obvladujejo samo državni organi in državne institucije, temveč tudi drugi organi, institucije in posamezniki. To sicer resolucija omenja, vendar premalo usmerjevalno, ko določa, da se notranja varnost zagotavlja tudi z delovanjem zasebnih varnostnih družb in drugih organizacij zasebnega prava ter organov lokalne samouprave na temelju njihovega medsebojnega sodelovanja, in ko določa, da se pri upravljanju zadev javne varnosti vzpostavlja tudi sodelovanje z organizacijami, združenji in iniciativami državljanov, lokalno skupnostjo ter v okvirih javno-zasebnega partnerstva.

Državljansko samovarovanje

Prav državljanskemu samovarovanju, ki je lahko individualno ali organizirano, bi bilo v resoluciji smiselno nameniti nekaj stavkov, saj smo po osamosvojitvi tudi na to področje oziroma koncept družbene samozaščite in narodne zaščite pozabili. Slednja se je pokazala za še kako pomembno v osamosvojitvenih procesih in vojni za Slovenijo. V zakonu o organiziranosti in delu policije je sicer določeno, da policijske uprave in območne policijske postaje sodelujejo tudi z drugimi organi, organizacijami in institucijami, civilno družbo in posamezniki, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oziroma k spodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev, ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti nudijo pomoč. Lahko pa sporazumno ustanavljajo svete, sosvete, komisije ali druge dogovorjene oblike partnerskega sodelovanja za zagotavljanje večje varnosti.

Takšen pristop na neki način spominja na sistem, ki smo ga poznali v osemdesetih letih, ko smo razvijali sistem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, njegova organizirana oblika pa je bila narodna zaščita. Pri pregledu organiziranosti sedanjih sosvetov, svetov in posvetovalnih teles pa lahko ugotovimo, da pri tem ne veljajo nobena pravila, saj se sveti različno imenujejo in so pristojni za različna področja.

Organiziranje novih svetov za varnost

Glede na navedeno bi bilo smiselno v resoluciji zapisati, da se mora to področje ustrezno urediti. Primerno bi bilo ustanoviti:

območne svete za varnost za območje policijske postaje, torej za območje ene ali več občin oziroma četrtnih skupnosti,

pokrajinske svete za varnost za območje policijske uprave, torej za območje več policijskih postaj,

republiški svet za varnost (državni, nacionalni) za območje Republike Slovenije, torej za območje vseh policijskih uprav.

Območni sveti za varnost bi se povezovali v pokrajinski svet za varnost, katerega predstavniki bi bili predsedniki območnih svetov za varnost in en član, ki bi ga imenoval direktor policijske uprave. Prav tako bi direktor imenoval sekretarja sveta. Predsednika pokrajinskega sveta bi izmed sebe izvolili njegovi člani.

Pokrajinski sveti za varnost bi se povezali v republiški svet za varnost, katerega predstavniki bi bili predsedniki pokrajinskih svetov in en član, ki bi ga imenoval generalni direktor generalne policijske uprave. Prav tako bi generalni direktor imenoval sekretarja republiškega sveta. Predsednika republiškega sveta bi izmed sebe izvolili njegovi člani.

Predsednik republiškega sveta bi bil tudi član Sekretariata sveta za nacionalno varnost Republike Slovenije. S tem bi uresničili tudi tisti del resolucije, ki določa, da se notranja varnost zagotavlja tudi z različnimi varnostnimi službami in organizacijami zasebnega prava ter organi lokalne samouprave na temelju njihovega medsebojnega sodelovanja ter s sodelovanjem z organizacijami, združenji in pobudami državljanov, z lokalno skupnostjo ter znotraj javno-zasebnega partnerstva.

Z uvedbo območnih in pokrajinskih svetov ter republiškega sveta za varnost, ki bi bil vključen v Sekretariat sveta za nacionalno varnost Republike Slovenije, bi bilo zagotovljeno teritorialno usklajevanje obvladovanja varnostne problematike ter vključevanja številnih civilnodružbenih organizacij in posameznikov, predvsem z namenom državljanskega samoorganiziranja oziroma samozaščitnega delovanja.

Z opisano organiziranostjo ne bi preveč posegali v dosedanjo organiziranost svetov, saj bi naprej delovali tudi drugi sveti, sosveti in posvetovalna telesa, ki bi se lahko glede na svojo posebno varnostno vsebino ustrezno vključevali v območne in pokrajinske svete ter republiški svet za varnost, pri katerih bi bila poudarjena splošna oziroma celovita skrb za varnost na določenem območju.

Narodna zaščita

Znotraj prikazane rešitve bi bilo treba zakonsko opredeliti narodno zaščito (lahko bi jo imenovali tudi drugače) kot organizirano in tudi oboroženo strukturo, ki bi delovala znotraj območnega sveta za varnost pri zagotavljanju notranje varnosti, v izrednih razmerah in vojni. V narodno zaščito bi se lahko vključevali vsi, ki bi izpolnjevali zakonske pogoje in ne bi bili vključeni v druge varnostno-obrambne strukture, predvsem člani civilnodružbenih organizacij, kot so lovska zveza, strelska društva, društva borilnih veščin in druga. Vsekakor pa tudi vojni veterani, upokojeni policisti in druge državljanke in državljani, ki ne bi bili vključeni v druge varnostne in obrambne strukture.

Zelo sistemsko bi lahko v narodno zaščito vključevali mlade oziroma mladino, in sicer prek ustreznih vzgojno-izobraževalnih programov s področja individualnega in organiziranega samozaščitnega delovanja na srednjih, višjih in visokih šolah ter prek fakultetnih programov znotraj izbirnih predmetov, odprtega kurikula oziroma interesnih dejavnosti. Ti programi bi lahko bili bogati: od poznavanja prehojene poti Slovencev do samostojne Slovenije in vaj v streljanju z različnim strelnim orožjem do vadbe z drugimi varnostno-obrambnimi veščinami, ki so mladini danes blizu in poučevanja katerih jim danes nihče ne nudi, a so hkrati pomembne za naš varnostno-obrambni sistem, ki ne more biti grajen samo na profesionalnih varnostno-obrambnih silah oziroma uradnih institucijah. Vsi ti mladi bi lahko bili kasneje najprimernejši kandidati za zaposlitev v policiji oziroma slovenski vojski in to bi lahko nadomestilo zdaj neuspešno kadrovanje v policiji in slovenski vojski.

V izrednih razmerah in vojni bi se prek te organiziranosti v varnostno-obrambni sistem lahko ustrezno vključila tudi narodna zaščita. Z ustanovitvijo narodne zaščite bi se le-ta umestila v varnostno-obrambni sistem, s čimer bi se hkrati ustavilo različne že znane poskuse ustanavljanja paradržavnih oblik organiziranja oboroženih skupin brez nadzora države (narodna garda, varda…).

Dejstvo je, da vojne za Slovenijo ne bi dobili samo z oboroženim odporom milice in teritorialne obrambe, saj so k temu veliko prispevali državljanke in državljani, ki so bili organizirani v narodni zaščiti in ki so delovali organizirano ter tudi individualno in tako na različne načine podpirali aktivnosti milice in teritorialne obrambe ter jima nudili logistično pomoč. Zato moramo tudi v prihodnje graditi takšen varnostno-obrambni sistem, ki bo zagotavljal zunanjo in notranjo varnost Slovenije tudi s pomočjo vključevanja državljank in državljanov v obliki organiziranega državljanskega varovanja oziroma samozaščitnega delovanja.

Dr. Tomaž Čas je izredni profesor za varnostni sistem.