Če pogledamo v čase Kraljevine Jugoslavije, je bila organiziranost športa precej drugačna od te, ki jo imamo danes. Po koncu prve svetovne vojne sta organizacijske okvire najprej postavila jugoslovanska nogometna zveza ter jugoslovanski olimpijski odbor, medtem ko se je precej drugih športov med sabo povezovalo v nacionalnih okvirih, kar je takratna oblast prepoznala kot mogočo grožnjo enotnosti države in je leta 1927 z dekretom ukinila vse avtonomne športne organizacije. Še ostrejši ukrepi so sledili po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929, ko so se morale v enotno jugoslovansko zvezo združiti tudi nacionalne sokolske zveze. Posebno zgodbo je pisal šolski šport. Zaradi pomanjkanja ustreznih objektov ter strokovnega kadra je ta deloval v zelo omejenem obsegu. Z vladnim odlokom je bilo šolarjem celo prepovedano udejstvovanje v športnih klubih. Ker se je šport v svetu vendarle drugače razvijal, je kraljeva vlada leta 1935 pripravila nov zakon o športu.

Zakon o viteških in sportnih organizacijah

G. minister za telesno vzgojo prebivalstva g. dr. Ljudevit Auer je izdal o zakonskem načrtu o viteških in sportnih organizacijah v kraljevini Jugoslaviji naslednji komunike:

Pri izvajanju tudi tistega dela deklaracije kraljevske vlade, ki govori o skrbi za boljši napredek telesne vzgoje prebivalstva, je ministrstvo tega resora začelo izdelovati načrt zakona o viteških in sportnih organizacijah v kraljevini Jugoslaviji.

Čeprav se je pri izdelovanju tega zakonskega načrta ministrstvo posluževalo tistih podatkov, prizadevanj in želja, ki so jih izrazili kongresi Zveze sportnih zvez, bodisi v posebnih vlogah, ki so jih pošiljale temu ministrstvu posamezne viteške in športne organizacije, bo izdelani zakonski načrt vendarle te dni poslan vsem viteškim in sportnim organizacijam v državi v presojo in razpravo. (…)

Naše sokolske, viteške in sportne organizacije so prostovoljne in amaterske in bodo takšne tudi ostale. Storile so zelo mnogo in z velikim prizadevanjem za moralno, nacionalno in telesno povzdigo naše domovine; prav tako so mnogo storile tudi za to, da se širom sveta ve, da Jugoslavija odgaja junake in zmagovalce tako na viteškem, sokolskem in športnem polju.

Toda vsi športni delavci so si popolnoma edini v tem, da nam naša mladina lahko še mnogo več izvojuje. (…)

Tisto, česar je bilo najmanj pri dosedanjem viteškem in športnem delu, in brez česar si ni mogoče predstavljati sistematskega dela, temelječega na znanosti, ki je odločilnega pomena za telesno vzgojo, se uvede s tem zakonskim načrtom kot obvezno, neizogibno in nepretrgano, in to je zdravstveno nadzorstvo.

Ko se to uvede in ko bo opravljalo svojo dolžnost s skrajno pedantnostjo, šport ne bo več »dvorezni meč«, temveč bo imel samo eno ostrino, in sicer proti neprijateljem zdravja, moči, gibčnosti, odpornosti, vztrajnosti in splošnega duševnega in telesnega napredka.

Da se izvede zdravstveno nadzorstvo, organizira in izvrši, navaja zakonski načrt več ukrepov, zlasti da vse prizadete higienske ustanove in njihovi zdravniki sodelujejo pri tem velikem državnem in narodnem delu na polju duševnega in telesnega zdravja in moči našega naroda. S tem se bo omogočilo, da bo pri velikem in pomembnem poletu za sport vsakdo brez strahu in bojazni, da bi mu sport mogel škoditi, če se bavi z njim.

Da se preprečijo pogoste pritožbe o škodljivem vplivu sporta, odreja zakonski načrt ne samo zdravstveno nadzorstvo v športu, temveč odpravlja tudi vse tako imenovane »divje klube« in določa, da se mora več manjših društev, ki nimajo pogojev za obstoj v duhu določb zakonskega načrta, združiti v novo društvo, ki bo zmožno življenja, dela in napredka. In kot poslednji ukrep za preprečenje škodljivosti sportnega delovanja zakonski načrt ne dovoli nikomur, da bi se ukvarjal s sportom, preden ne pride skozi »pripravljalno šolo« za ukvarjanje s sportom, to je vsakdo, kdor se želi baviti s sportom, mora v svojem društvu (klubu) štiri do šest mesecev pripravljati svoj organizem za sportno delovanje.

Z dihalnimi vajami, z vajami za pospeševanje krvotoka in z okrepitvijo mišičevja in živčnega sistema postane vsak mlad človek sposoben, šele nato pa lahko pride v vrsto sportnikov, to je, da se mu dovoli sportno delovanje.

Odločilnega pomena za vsestranski in skladni razvoj in okrepitev telesa je ukvarjanje s dvema do tremi sorodnimi sportnimi panogami. Zakonski načrt to tudi odreja.

S temi in drugimi zakonskimi ukrepi se bo tudi v naši kraljevini zagotovil razvoj sporta na znanstvenih temeljih in bodo v bodoče poleg Sokolstva in skavtstva tudi sporti upravičevali nade, ki se vanj postavljajo, tako da bodo tudi oni še močnejši činitelji v moralni in telesni vzgoji mladine.

Naj ve tudi najmanjši Sokolič, skavt in sportnik, da mora biti ponosen, da tudi on lahko od svojega najzgodnega detinstva sodeluje pri izgradnji moralne, duševne in telesne moči naroda in pri povzdigi zdravja in narodove plemenske lepote.

Tudi on je, čeprav je majhen in še nedorasel, velik činitelj na prostranem polju dela za narodno blaginjo in napredek. Zakaj po njem se bodo zgledovali njegovi tovariši in bratje in bomo nekega dne vsi stopili objeti v bratsko, složno, čvrsto in mogočno kolo, veseli in srečni, da lahko vsi delamo v blagor nas samih, v blagor in napredek prebivalstva, za moč in silo in veličino drage naše domovine in vzvišenega kralja in njegov dom.

Jutro, 23. februarja 1935

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s