Vse dokler nam ni prejšnjo soboto EMA preusmerila pozornosti na življenjsko pomembne stvari, smo se obsedeno ukvarjali s poslancem, ki je ukradel sendvič. Čeravno poslanec, če mu gre verjeti, s krajo presenetljivo ni oškodoval davkoplačevalcev in sendviča tudi ni ukradel brezdomcu, temveč ga je odnesel iz trgovine, po vsej verjetnosti tiste, ki je v lasti pobeglega hrvaškega kriminalca, je razjarjeno ljudstvo skoraj planilo na ulice in zahtevalo javni linč ubožca na Trgu republike. Spoznanje, da krade sendviče nekdo, ki sedi v Državnem zboru Republike Slovenije in je torej upravičen do subvencionirane prehrane v parlamentarni menzi, je bilo tudi za največje strpneže očitno preveč. Marjan Šarec je bil tako prisiljen svojega človeka nemudoma odpustiti, mi pa se sploh nismo utegnili vprašati: Kaj je kraja sendviča v primerjavi z neumnostmi, ki jih trosi kradljivec sendviča?
Če sem iskren, od naših poslancev ne pričakujem, da mislijo in govorijo smiselne stvari. Navadil sem se že, da v vsakokratni zasedbi državnega zbora sedi kakšen gri...
