V Madridu se je včeraj končala šesta obravnava v postopku, ki ga špansko vrhovno sodišče vodi proti dvanajsterici katalonskih politikov, ki so obtoženi enostranskega sklica referenduma o samostojnosti Katalonije oktobra 2017. Vzporedno je v Kataloniji včeraj potekala splošna stavka, ki jo je s podporo katalonske vlade organizirala manjša sindikalna centrala.
Stavko v znamenje protesta proti sodnemu procesu in v podporo katalonskim politikom je sklicala manjša sindikalna konfederacija CSC, pridružile so se ji še razne civilne nacionalistične organizacije ter pomemben del zaposlenih v transportu in javnem sektorju. Podprla jo je tudi katalonska vlada, medtem ko večje sindikalne organizacije ne sodelujejo. V Barceloni in nekaterih drugih katalonskih mestih je v zgodnjih jutranjih urah skupina mladih nacionalistov iz odbora za obrambo republike blokirala glavne cestne in druge povezave, ob posredovanju katalonske policije pa je prišlo do manjših spopadov.
Nekateri odgovarjajo na vprašanja, drugi ne
Šesti dan sojenja je špansko tožilstvo pred sedemčlanskim sodnim senatom zaslišalo zadnje štiri obtožence. Državno tožilstvo in pravobranilstvo jih obtožujeta upora proti državni ureditvi, neposlušnosti in finančnih malverzacij. Med tožniki nastopata tudi dva odvetnika iz vrst skrajno desne politične stranke VOX, ki se je prijavila kot udeleženka v postopku (gre za posebnost španskega kazenskega postopka) in ki katalonske politike toži za izdajstvo in poskus državnega udara. Obtoženci niso pristali, da bi jih zaslišala odvetnika stranke VOX, prav tako zavračajo očitke kaznivih dejanj in si prizadevajo dokazati, da gre za kazenski konstrukt in politični proces ter proces proti demokraciji.
Strategija njihove obrambe je različna glede na njihove različne politične nazore in poglede na dogajanje leta 2017. Te razlike prihajajo v zadnjem času do izraza tudi med katalonskimi nacionalističnimi strankami. Ta teden so nastopili pred sodnim senatom nekdanji ministri Josep Rull, Dolors Bassa in Meritxell Borras, ki so obtoženi upora in finančnih malverzacij. V nasprotju z odstavljenim podpredsednikom katalonske vlade Oriolom Junquerasom in nekdanjim ministrom za zunanje zadeve Raulom Romevo so vsi trije pristali, da odgovarjajo na vprašanja tožilca. Junqueras in Romeva sta prejšnji teden ta predlog zavrnila in nastopila z monologom, v katerem sta branila in zagovarjala izvedeni referendum. Dejala sta, da so za to imeli mandat ljudstva in da sta »politična zapornika«, kazenski proces pa da je politična »farsa«. Četrta med včeraj zaslišanimi je bila nekdanja predsednica katalonskega parlamenta Carme Forcadell, ki ji očitajo, da je dopustila, da sta v parlamentarni postopek prišla zakona o deklaraciji samostojnosti in o sklicu referenduma.
O teži deklaracije o neodvisnosti
Na včerajšnji obravnavi je obtoženi Rull ugovarjal, češ da špansko ustavno sodišče nima moralne avtoritete in da dela po navodilih centralne vlade, ter branil odločitev katalonske vlade, ker da je z referendumom, ki ga je izpeljala 1. oktobra 2017, dala demokraciji prednost pred zakoni in da je bila deklaracija o neodvisnosti, ki je temu sledila, zgolj politična deklaracija brez druge vsebine in posledic. Politični pomen referenduma z namenom pritisniti na centralno vlado, da bi pristala na dialog in pogajanje, je izpostavila tudi odstavljena ministrica Dolors Bassa in postavila pod vprašaj veljavnost izida glasovanja. Podoben je bil tudi odgovor Meritxell Borras, da deklaracija o samostojnosti, ki jo je sprejel odstavljeni predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont, ni imela nobene pravne veljave, temveč le simbolno.
V sodni dvorani je bil na včerajšnjem zaslišanju poleg raznih političnih in civilnih predstavnikov katalonskih organizacij prisoten tudi predsednik vlade Quim Torra. Prepričani so, da so obtožnice neutemeljene in da španska ustava ni bila kršena. Glede upora, za katerega je obtoženih vseh devet katalonskih politikov, pa so tožniki naleteli na težavo, saj se upor po španski kazenski zakonodaji dokazuje ne le s tem, da je bilo nasilje, temveč morajo dokazati, da so upor dejansko sprožile oborožene skupine, za kar pa v primeru Katalonije ni šlo.
