Iz hujšanja je treba preiti v koncept regulacije telesnih mas: cilj prehranske obravnave pri debelosti je normalizacija telesne sestave, kar pomeni čim večjo izgubo maščobne mase in čim večjo ohranitev puste oziroma mišične mase.
»Za nekoga, ki neprestano hujša, je cilj prehranske obravnave drugačen kot za tistega, ki telesne mase regulira prvič. Pri tem poudarek ni samo na izgubi telesne mase, ampak na spreminjanju vedenjskih vzorcev, ki so pripeljali do prevelike telesne teže. To pa je tek na dolge proge,« dodaja dr. Nada Rotovnik Kozjek, podpredsednica združenja in mednarodna učiteljica klinične prehrane.
Ko postavljamo primeren cilj zdravljenja, enotne številke, za koliko je treba znižati težo, ni, pojasnjuje Kovač-Blaževa. Pri nekaterih bolnikih je ustrezno, da zgolj preprečujejo, da teža narašča, pri drugih, ki imajo zaradi debelosti že težave, na primer obstruktivne težave z dihanjem, refluks, sladkorno bolezen, lahko že 3 do 5 odstotkov nižja teža pokaže učinek na zdravje. Ključno pa je, da se teža vzdržuje dolgoročno, vsaj pet let. Pri drugih kroničnih boleznih so za vzdrževanje bolezni na voljo zdravila, pri debelosti pa je ključno zdravilo sprememba navad gibanja in prehranjevanja.
»Tukaj diet ni, je le personaliziran pristop do bolnika. Organizem je preveč kompleksna stvar, da bi debelost zdravili samo s tem, da bolniku rečemo, naj manj je in se več giba.«
Definira nas sestava telesa, ne ITM
Danes so ljudje pri obravnavi debelosti izpostavljeni kupu nestrokovnih pristopov, opozarja Nada Rotovnik Kozjek. Med najpomembnejšimi je dogma, da se problem telesne mase ocenjuje samo skozi indeks telesne mase (ITM).
»Naučiti se moramo, da to, kar nas definira, ni število kilogramov, ampak sestava našega telesa,« pojasnjuje. Število kilogramov namreč ni samo odraz maščobne, ampak tudi mišične mase. To pomeni, da lahko imata posameznika z enakim indeksom telesne mase popolnoma drugačno sestavo telesa: pri enem lahko prevladuje mišična masa, pri drugem pa maščobna. Prvemu seveda ni treba hujšati, drugemu pa bi regulacija telesnih mas prinesla dobrobit.
Rotovnik-Kozjekova tudi ugotavlja, da merjenje telesne sestave različni ponudniki hujšanja zelo poenostavljajo, kar lahko ljudem povzroči veliko škode. »Pri obravnavi debelosti gre za zelo kompleksne stvari, ki jih v strokovno vodeni prehranski obravnavi velikokrat znamo narediti. To zahteva čas in zdravstveno obravnavo, česar pa samooklicani zdravilci in tisti, ki se ukvarjajo s hujšanjem, ne zmorejo in ne razumejo, saj vidijo le kilograme na tehtnici,« poudarja.
Ena od nalog združenja za klinično prehrano je prav prinesti prehransko znanje do ljudi in jih ozavestiti, da ne bodo tako pogosto žrtve različnih marketinških pristopov.
Hujšanje in kronični bolniki
Posebno zahtevna je obravnava debelosti pri kroničnih bolnikih. Pri debelih bolnikih zdravniki običajno niso posvečali pozornosti njihovemu presnovnemu stanju. Tudi to se danes spreminja.
»Strokovno neodgovorno je, da debelemu bolniku rečemo, da ima dovolj zaloge in ne potrebuje prehranske obravnave. Potrebuje posebno individualno prehransko obravnavo,« nadaljuje Rotovnik-Kozjekova. To pomeni, da bolnikove potrebe ocenijo skozi njegove zdravstvene lastnosti, starost, pridružene bolezni, število dosedanjih poskusov hujšanja in druge vidike. Pri kroničnih bolnikih je treba tudi pazljivo presoditi, ali bo hujšanje sploh koristilo njihovemu zdravstvenemu stanju.
Znano je namreč, da jo bolje odnesejo bolniki, ki imajo višji indeks telesne mase, saj to lahko predstavlja energetsko rezervo. »Govorimo o paradoksu debelosti. Ti bolniki imajo praviloma tudi višjo funkcionalno maso. Reči bolniku 'shujšaj in te bom operiral' ali 'shujšaj in bo zdravljenje uspešnejše' je danes strokovno neustrezno. S tem zdravnik prelaga svojo odgovornost, da bi pacienta usmeril v pravilno prehransko obravnavo, na bolnika. Šele po pravilno izvedeni prehranski obravnavi lahko vidimo, ali bo to, da bolnik 'shujša', res omogočilo uspeh zdravljenja,« je sklenila Nada Rotovnik Kozjek.
