Je antropolog, ki se je dolga leta ukvarjal s produkcijo animiranih filmov, nato pa je postal socialni aktivist, ki največ deluje pri projektih, povezanih s pravicami žensk. Čeprav je njegov oče Slovenec, je šele v zadnjem času začel odkrivati svojo slovensko dediščino.
Kakšna je vaša družinska zgodba? Vaš oče je prišel v Argentino iz Ljubljane?»Da. Moj oče je po drugi svetovni vojni prišel v Argentino kot vojni begunec. Tam je spoznal mojo mamo, Italijanko. Bila sta soseda in sta se poznala od otroških let. Pozneje smo se zaradi očetovega dela večkrat selili. Živeli smo v veliko južnoameriških državah od Mehike, Čila, Venezuele, nazadnje smo se ustalili v Kolumbiji.«
Se zdaj počutite kot Argentinec, Italijan, Slovenec, Kolumbijec? Kakšna je vaša nacionalna identiteta?»Po izobrazbi sem antropolog in zame je identiteta zelo zapletena tema. Zelo lahko se prilagodim okolju, v katerem živim. Nikoli nimam domotožja. Nikoli nisem bil v Sloveniji, ne govorim slovensko, oče z menoj nikoli ni govoril slovensko. Velikokrat sem bil v Evropi, a nikoli v Sloveniji. Tudi oče se je le enkrat vrnil na obisk v Slovenijo, a se ni počutil prijetno. Stric je bil večkrat v Sloveniji, oče pa se je odločil, da bo Slovenijo obiskal, preden dopolni 80 let – in to bo letos. Tako za letos načrtujemo obisk Slovenije. Če se že moram identificirati z nacijo, sem morebiti Italijan. Mama je z menoj govorila italijansko, a le, ko sem bil otrok. Pravzaprav do svojega petega leta sploh nisem govoril špansko. Italijanska babica me je, lahko bi rekel, kolonizirala z italijansko kulturo. Hodil sem v italijansko šolo in imam tudi italijanski potni list. Če sem v Evropi, se počutim kot Evropejec. Včasih se kakšen dan počutim tudi kot Kolumbijec, ne nazadnje so moja žena in otroci Kolumbijci. Kolumbija je moj dom, a v resnici nočem biti Kolumbijec.«
Povezan s slovenstvom
A čeprav se ne identificirate popolnoma s slovenstvom, ste zelo aktivni v društvu Slovencev v Kolumbiji. Ste svoje slovenstvo odkrili šele pred kratkim?»Po drugi svetovni vojni Kolumbija ni bila tako odprta za priseljence, vsaj ne tako kot Argentina, Brazilija ali Čile. V Kolumbijo se je preselilo veliko potomcev Slovencev, ki so živeli v Venezueli. Šele ko so pred kratkim ustanovili društvo Slovencev v Kolumbiji, sem navezal stik z njimi. Prej razen svoje družine nisem poznal Slovencev, zdaj vem, da v Kolumbiji živi okoli sto Slovencev ali potomcev Slovencev. Zato je zame to zelo zanimivo, ker sem prvič povezan s slovenstvom. Res pa je, da sem veliko prebiral o Sloveniji, skušam tudi odkriti svoje prednike in sem začel raziskovati rodoslovje svoje družine. Zapisujem tudi zgodbe o Sloveniji, ki sta mi jih pripovedovala oče in stric.«
Dejali ste, da ne želite biti Kolumbijec. Kaj v kolumbijski družbi vas najbolj moti?»Nasilje. Kolumbijska družba je zelo nasilna. Nasilje je povezano z močjo in denarjem. Nasilje je pravzaprav del kulture in mu je v dnevnem življenju težko ubežati. Tudi v vsakdanjih situacijah v mestu, naj bo to vožnja z avtobusom, opravek v banki ali samo sprehod po ulici, je nenehno čutiti agresivnost. Drugačna vrsta nasilja je seveda povezana z nezakonito dejavnostjo, s trgovino z narkotiki in nezakonitim rudarjenjem. A to nasilje je pravzaprav sublimacija nasilja, ki se dogaja v vsakdanjem življenju.«
Zakaj menite, da so Kolumbijci tako nagnjeni k nasilju?»Tu ima velik pomen politika, tako da je močno čutiti težnjo po pridobivanju moči. Ta pa prinaša denar, ki ni pravično razdeljen med vse sloje. Denar in moč sta rezervirana le za kakšnih dvajset najmočnejših družin. In to v deželi, ki ima 50 milijonov prebivalcev. To pri preostalih ljudeh vzbuja grozo. V državi je preveč socialno ogroženih ljudi, ki nimajo niti osnovnih življenjskih potrebščin, kot sta voda in elektrika, ter živijo dobesedno v kočah. Zaradi svojega dela z nevladnimi organizacijami veliko potujem po državi in vidim res revne ljudi.«
Begunska kriza
Ali trenutno v Kolumbijo prihaja veliko beguncev iz Venezuele?»Zelo veliko jih je, ocenjujejo, da jih je v Kolumbijo prišlo dva milijona. Številni so prišli peš. Nekateri so ostali, nekateri so šli naprej v Ekvador in Peru. Begunci so prava socialna kriza tako za Venezuelo kot za Kolumbijo, kjer gospodarstvo trenutno ne cveti in je težko najti delo. Venezuelci so začeli v Kolumbijo prihajati takoj, ko je pred desetimi leti na oblast prišel Chavez. Najprej so se izselili izobraženi ljudje in podjetniki, ki so svoja podjetja začeli premikati v Kolumbijo ali Panamo. Zdaj prihajajo ljudje, ki so bili odvisni od venezuelske socialne pomoči. Te ne dobivajo več, tako da nimajo sredstev za preživetje. Ironija je, da so pred Chavezom v Venezuelo na delo hodili Kolumbijci, saj je bila to zaradi nafte zelo bogata država.«
Kako Kolumbijci sprejemajo venezuelske begunce?»Kolumbijci so na splošno migrantska kultura, o tem ni dvoma. Če bi lahko, bi se vsi preselili v Ameriko. Odnos med Venezuelci in Kolumbijci je zapleten. Razumeti morate, da so si Kolumbijci in Venezuelci zelo podobni – imajo podobno kulturo, isti jezik, v zgodovini so bili nekaj časa celo v isti državi. Toda v sedemdesetih letih, ko so Kolumbijci hodili na delo v Venezuelo, jih tam niso lepo sprejeli. Zdaj, ko je položaj obrnjen, pa Kolumbijci ne želijo sprejeti Venezuelcev. Prve skupine beguncev so sicer še sprejeli lepo, zanje poskrbeli, jim omogočili bivanje, šolanje za otroke, uredili dokumente, saj jih večina pride brez vsakršnih dokumentov. Zdaj pa beguncem očitajo, da so kriminalci, da nimajo poštenih namenov. Dan za dnem videvamo begunce, ki živijo v parkih ali pod mostovi Bogote, na plažah v Santa Marti živijo cele družine Venezuelcev z majhnimi otroki. A kot rečeno, sem prepričan, da bodo ti dogodki prinesli veliko socialno krizo tudi v Kolumbiji. Nekajkrat so se tudi že vneli spopadi med begunci in Kolumbijci, čeprav jim skuša kolumbijska vlada še vedno pomagati po najboljših močeh.«
Govorila sva le o negativnih zgodbah. Povejte mi kaj lepega o državi, v kateri živite.»Kolumbija seveda ni samo nasilje in Pablo Escobar. To je velika in zanimiva država. Zelo je raznolika, z različnim podnebjem in naravnim okoljem od visokih gorskih verig do deževnega gozda. Narava je neverjetno spektakularna. Recimo obala Santa Marte je prelepa. Ima 5000 metrov visoke gore Sierra Nevade, ki se spuščajo neposredno v Karibsko morje. V Kolumbiji je veliko različnih podnebij, ima veliko naravnih bogastev. Ima odlično kavo, res odlično kavo. In vsaka kava, ki jo spiješ v Kolumbiji, je res okusna.«
