Od takrat je minilo nekaj desetletij, Peter Čeferin še vedno vsak dan, ko ni na potovanju, pride za krajši čas v svojo pisarno, se pogovori s kolegi, komu kaj svetuje in si privošči skupno kavo. Njegova hčerka Petra je odlična arhitekta, mlajši sin Aleksander pa je kot predsednik Evropske nogometne zveze na začasnem delu v tujini. V Grosupljem smo se srečali s prvorojencem Rokom Čeferinom, doktorjem pravnih znanosti, ki poleg dela v družinski pisarni kot docent opravlja profesuro na ljubljanski fakulteti za družbene vede.
Odvetniška družba Čeferin danes šteje 35 pravnikov, razdeljenih po specializiranih oddelkih, in 15 dodatnih administrativnih uslužbencev.
O tem, ali se Slovenci nadpovprečno tožimo in ali grožnje »bom brata poklical, bo oče prišel« čedalje bolj zamenjuje izrek »bom Čeferina poklical«, Rok Čeferin pravi: »Veliko je nepotrebnih tožb. Ne vem pa, ali je v drugih državah tega manj. Na deželi je precej pravd za zemljo. Zemlja ima tam simbolni pomen. Ne gre le za vrednost zemljišča, ampak za premoženje, ki ga je nekdo dobil od prednikov in za katerega se je pripravljen boriti ne glede na njegovo realno vrednost. Za nas, ki gledamo z razdalje, so taki sodni postopki pogosto neracionalni. Odvetnik, ki želi strankam pomagati, jim v takih primerih predlaga, da se poravnajo, končajo medsebojne spore in zaživijo kot normalni sosedi. Podobno emocionalne pravde so med nekdanjimi zakonci, kjer se predvsem tisti, ki je bil zapuščen, drugemu maščuje z raznimi nerazumnimi postopki glede premoženja ali otrok. Včasih gre tudi za lažne ovadbe glede spolne zlorabe otrok. Obstajajo tudi zelo bizarne tožbe. Kolegica je zastopala gospoda, ki se je ob razvezi z ženo dogovoril, da bo njej pripadla skupna hiša, polovico vrednosti te hiše pa mu bo izplačala v denarju. Nato pa si je gospa premislila in nekdanjemu možu ni hotela plačati ničesar, ker je po njenih besedah po razvezi pil, kadil in lovil ženske, pa čeprav ji je obljubil, da tega ne bo počel. Iz tega je izbruhnil pravni spor. Pri zastopanju svojih strank smo doživeli marsikaj. Pred leti je sodelavec na novomeškem sodišču zastopal gospoda, ki ga je žena tožila na razvezo zakonske zveze. Na obravnavi sta se stranki sporekli in naša stranka, sicer strasten lovec, je svoji ženi zabrusil, »ustrelil bom tebe in tvojega odvetnika«. Nasprotni odvetnik je protestiral in sodniku dejal, da bo zahteval prepoved približanja naše stranke njemu in njegovi stranki bližje od 200 metrov. Naša stranka je nato svojemu odvetniku v izrazitem dolenjskem dialektu zašepetala »jaz ga lahko tudi na 300 metrov šicnem«.
Kolegialnosti je bilo včasih več
Odvetniki zastopajo različne stranke. Z ustavo in zakonom je določena dolžnost, da se ustrezno potrudijo za kogar koli. »Ko veš, da je tvoja stranka nekomu storila krivico, imaš seveda slab občutek in bi raje zastopal nasprotno stranko, vendar mora biti to pri profesionalnem delu nepomembno. Krasen občutek je, ko zastopaš nekoga, ki ima prav, in zmagaš. Včasih pa se zgodi, da se ti dejanje nekoga tako gnusi, da mu predlagaš, naj poišče pomoč pri drugem odvetniku, ker ga sam zaradi odpora do njegovega dejanja ne boš mogel kakovostno zastopati.« Čeferin opaža, da je bilo nekoč med odvetniki več kolegialnosti. Mlajše generacije so pogosto zelo ambiciozne in tekmovalne. »Tudi nekoč smo želeli zmagovati, vendar ne na račun drugega. Nismo hoteli izkoriščati nerodnosti kolegov, nasprotnih odvetnikov, da bi v sporih zmagali, ampak je bilo več ferpleja. »
Posebno breme je bilo za mladega Roka dejstvo, da je sin uveljavljenega odvetnika. »Najpogostejši stavek, ki sem ga v prvih letih slišal od stranke, ko sem prišel na obravnavo, je bil: 'Kje je pa oče?' S tem je stranka izrazila svoje globoko razočaranje nad mojo navzočnostjo, kar je bilo seveda zame velik pritisk in sem se moral še bolj izkazati, da sem stranko prepričal, da sem dober odvetnik zanjo. Ogromno časa sem vložil v priprave na obravnave in začetek moje odvetniške kariere je bil zelo naporen in stresen.«
Besede lahko povzročijo dejanja
Rok Čeferin je specialist za civilno in medijsko pravo. Je avtor znanstvene monografije Meje svobode tiska. Pred kratkim sta se z Matjažem Grudnom odzvala na burne razprave o odnosu med sovražnim govorom in svobodo govora s tekstom, v katerem sta med drugim zapisala: »Besede lahko povzročijo dejanja. Ko je posledica besed smrt, takrat besede ubijajo. To je bilo nedvoumno stališče nürnberškega sodišča za vojne zločine, ki je 15. oktobra 1946 za zločine proti človeštvu obsodilo tudi Juliusa Streicherja. Ta v svoji karieri ni podpisal nobenega ukaza in izstrelil nobenega strela, bil pa je urednik nacističnega časopisa Der Stürmer. V tem časopisu je objavil na tisoče člankov, v katerih je Nemce pozival k nestrpnosti in nasilju nad Judi. Nürnberško sodišče je Streicherja zaradi protijudovske propagande obsodilo zaradi zločinov proti človečnosti. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da je Streicher teden za tednom in mesec za mesecem tisočem Nemcev zastrupljal um ter ga okužil z virusom antisemitizma. Po mnenju nürnberškega tribunala je bil za množične umore Judov enako odgovoren kot tisti, ki so jih zagrešili. V tej sodbi je nürnberški tribunal zapisal pomembno ugotovitev o človekovi naravi. Z ustrezno indoktrinacijo je mogoče človeški um zastrupiti s sovraštvom do drugih ljudi in tako tudi običajne, povprečne ljudi pripraviti, da počnejo nepredstavljive zločine.«
Tisti, ki so za toleranten odnos do sovražnega govora, predpostavljajo, da je človek razumno bitje, ki se lahko upre sovražni propagandi. Vendar zgodovinske okoliščine z nacizmom, stalinizmom, vojnami v Jugoslaviji so pokazale, da to ne drži. Ian Kershaw v biografiji Hitlerja ugotavlja, da večina Nemcev, pripadnikov naroda velikih filozofov in umetnikov, pod vplivom nacistične propagande ni nasprotovala pogromu nad Judi. Dvomim, da bi se pripadniki kakšnega drugega naroda v podobnih okoliščinah vedli drugače od Nemcev.
Stop širjenju sovraštva
»Druge evropske države imajo strožjo zakonodajo v zvezi s kazenskim pregonom sovražnega govora«, razloži Čeferin. »Slovenija in Ciper imata na tem področju v Evropi najmilejšo zakonodajo. Iz sporočila, ki nam ga je poslal Svet Evrope, izhaja, da je kazenski pregon sovražnega govora v Sloveniji neučinkovit. Nekateri naši mediji to tolerantnost organov pregona do sovražnega govora s pridom izkoriščajo. V enem od slovenskih časopisov sem prebral, da v Evropo prihajajo 'horde' klavcev in posiljevalcev. Ob takšnih izjavah je zelo verjetno, da bi se kakšen 'domoljub' postavil v bran nasproti tem 'hordam' in se kakšnega migranta fizično lotil. Tako posplošeno hujskaško poročanje nekaterih medijev je zato neodgovorno.«
Čeferin opozori tudi na pomembnost svobode govora: «Vsak totalitarni sistem v moderni zgodovini je naredil dvoje: odpravil svobodo medijev in naščuval množice k sovraštvu nasproti določenim družbenim skupinam, ki niso bile po volji temu režimu. Zato tudi iz sodne prakse ESČP izhaja, da je treba v demokratični družbi po eni strani dopustiti široke meje svobode medijev, po drugi strani pa je treba preprečevati spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti zoper nekatere, predvsem ranljive družbene skupine.«
Prva izbira Roka Čeferina ni bilo pravo, ampak fakulteta za šport. Ko je bil pri vojakih, je prosil očeta, naj ga prepiše na pravno fakulteto. Nekoliko je k tej odločitvi pripomogel tudi njegov namig, naj teka v prostem času, v službi pa počne kaj resnega. Po tekmovalno uspešnih mladinskih atletskih letih se danes rekreira predvsem z golfom: »Dokler ga nisem začel igrati, sem ga preziral kot snobovsko postavljanje. Zdaj sem navdušen. Igra te potegne, zabavna je. S prijatelji teče pogovor že med igro, ne le po njej, kot je to pri športih z žogo. Prijetna sprostitev so tudi vaje z glasbeno skupino 'Ni važn'. Igramo Doorse, Stonese, priredbe starih jugorok komadov… Člani benda smo prijatelji že skoraj 40 let in nekateri od njih se od takrat po značaju niso spremenili. Še vedno po vajah ponočujejo do jutranjih ur, medtem ko tisti, ki smo se z leti malo bolj zresnili, po 22. uri že razmišljamo, kaj nas naslednji dan čaka v službi. Pravo veselje se je družiti s temi fanti, vsak je malo poseben, vsi pa so zabavni, zato je na vajah dosti smeha in zabave, ne samo glasbe.«
