Več desetletij si je Katoliška cerkev zatiskala oči pred grozljivim dejstvom, da duhovniki pogosto spolno zlorabljajo otroke in mladoletnike, v kar je bilo v nekaterih ameriških škofijah vpletenih tudi pet odstotkov duhovnikov. Od tega nojevskega obnašanja in sprenevedanja, ki ju je nemalokrat spremljalo še bolj sprevrženo prikrivanje, naj bi se Cerkev zdaj dokončno poslovila s štiridnevno konferenco v Vatikanu, ki se je začela danes in na katero je papež Frančišek povabil voditelje 114 škofovskih konferenc z vsega sveta (iz slovenske torej nadškofa Stanislava Zoreta), 22 voditeljev verskih redov, 14 voditeljev vzhodne Katoliške cerkve, skupno pa skoraj dvesto katoliških voditeljev.
Papež, ki se je znašel v odločilnem trenutku svojega vodenja Katoliške cerkve, je v uvodnem govoru dejal: »Božje ljudstvo od nas ne pričakuje samo obsodb, ki so samoumevne, ampak tudi konkretne in učinkovite ukrepe.« Očitno hoče zgrabiti bika za roge in rešiti škandal, ki danes pretresa same temelje tisočletne Katoliške cerkve. Poleg spolnih zlorab nad mladoletnimi, ki so najbolj v nebo vpijoče, se mora Cerkev spoprijeti tudi s spolnim nasiljem nad študenti teologije in redovnicami. Bistveno vprašanje pa je: kakšni bodo ukrepi, da se takšne stvari ne bi več dogajale?
Proti posebnemu sodišču za škofe
Sam papež je še pred enim letom na spodletelem potovanju v Čilu zanikal obtožbe proti škofu, ki je ščitil pedofila, ker mu je brez preverjanja dejstev verjel na besedo. Tudi zato, da bi opral to svojo sramoto, je papež zdaj sklical cerkveni vrh. Da zdaj misli resno, je pokazal, ko je zaradi spolnih zlorab 88-letnemu nekdanjemu kardinalu in washingtonskemu nadškofu Theodorju McCarricku razveljavil duhovniško posvečenje. Prvič po več stoletjih je tako visokega cerkvenega dostojanstvenika doletelo takšno ponižanje.
Cerkev naj bi zdaj na svojem vrhu v Vatikanu priznala krivdo, priznala naj bi, da ni šlo za posamezne dogodke, ampak za sistemski problem. Dovolila naj bi vso transparentnost nasproti sodnim oblastem in žrtvam zagotovila visoko odškodnino, na vsaki celini pa ustanovila posebno delovno skupino, ki bi vsaki škofovski konferenci pomagala v boju proti spolnim zlorabam. Sicer je nekako polovica škofovskih konferenc že vzpostavila mehanizme, ki naj bi preprečevali spolne zlorabe in jih odkrivali.
Papež pa je – potem ko jo je sprva odobril – zavrnil zahtevo, ki jo je postavilo več združenj žrtev spolnega nasilja v Cerkvi, da se ustanovi posebno sodišče za sojenje škofom, ki so ščitili pedofilske duhovnike. Predstavniki dvanajstih združenj žrtev z različnih koncev sveta so bili v sredo nezadovoljni tudi zato, ker jih ni sprejel papež, ampak samo organizatorji konference.
Sporno mešanje homoseksualnosti
V sredo pa sta ameriški in nemški kardinal Raymond Burke in Walter Brandmuller, predstavnika katoliške konservativne struje, ki je kritična do papeža, objavila odprto pismo. V njem kot temeljni problem Cerkve, katerega del naj bi bila pedofilija, navajata »širjenje homoseksualnosti, kar spodbujajo organizirane mreže«. Eden od predstavnikov žrtev je kot »nemoralno« obsodil takšno povezovanje homoseksualnosti in pedofilije. Na ta način, ko se vpleta homoseksualnost, se v resnici še vedno ne daje prave teže številnim znanim, pa tudi neznanim pedofilskim zločinom duhovnikov.
Slednjih je bilo v zadnjih desetletjih gotovo še več, saj predvsem v revnih delih sveta, pa tudi na primer na jugu Italije, ostajajo spolne zlorabe znotraj Cerkve prikrite in se o njih ne govori. Na pretežno katoliških Filipinih, ki imajo številčno gledano največ katolikov na svetu za Brazilijo in Mehiko (86 milijonov), je doslej na primer prišlo na dan zelo malo tovrstnih afer. Sam predsednik države Rodrigo Duterte trdi, da ga je kot najstnika otipaval duhovnik. Manilski nadškof pa je zdaj v Rimu izjavil, da je treba pokazati razumevanje tudi za duhovnike pedofile, kar kaže, da ne ve, za kaj pravzaprav gre in v kakšni situaciji je Katoliška cerkev. Zgovoren primer je tudi Južna Afrika, kjer je po letu 2003 v uradni statistiki Katoliške cerkve samo okoli 30 primerov spolnih zlorab, noben duhovnik pa ni bil obsojen.
