Kar 27 dvoran po državi je vključenih v Art kino mrežo Slovenije, ki skrbi predvsem za promocijo ter prikazovanje kakovostnih in umetniških filmov, pa tudi za širjenje filmske kulture; člani mreže so pri oblikovanju svojega programa sicer samostojni. V omenjenih dvoranah se je lani na več kot 10.000 projekcijah zbralo skoraj 453.000 gledalcev, kar je za slabih deset odstotkov več kot leta 2017.
»Menim, da je večji obisk povezan z več dejavniki,« pravi Nina Ukmar, predsednica združenja Art kino mreža Slovenije, sicer pa direktorica Kosovelovega doma Sežana. »Vsekakor je med njimi tudi ta, da se tako mreža kot njeni člani zares trudijo za vsakega gledalca. Večkrat na leto pripravljamo tudi strokovna srečanja na teme, kot sta razvoj občinstev ali digitalna promocija, kar se prav tako pozna.«
Dogodek, ne samo film
Lansko povečanje števila projekcij je po njenih besedah delno posledica tega, da je bilo v obtoku več filmov, pa tudi tega, da so začeli člani drugače oblikovati program. Ponekod so tako na primer uvedli dodatne dopoldanske ali popoldanske projekcije poleg običajnih večernih. Hkrati mreža v zadnjih letih vodi program Filmska osnovna šola, namenjen filmskemu izobraževanju pedagogov (podoben program izvaja za srednje šole Slovenska kinoteka), in tako se tudi šole vse bolj zavedajo uporabnosti in pomena filma v vzgojno-izobraževalnem procesu ter pogosteje uvrščajo filme na urnik, praviloma jih tudi obogatijo s pogovori ali drugimi spremnimi vsebinami.
Tudi sicer poskuša mreža iz obiska kina narediti dogodek, ki ne bi bil omejen zgolj na predvajanje filma, ampak bi različnim občinstvom ponudil bolj celovito izkušnjo, naj gre za tematske pogovore ali preprosto druženje ob umetnosti. »Menim, da se vsaj do neke mere vrača socialna razsežnost obiskovanja kina,« razmišlja Ukmarjeva. Razmeroma velik delež obiska v mreži dosegajo slovenski filmi, ki si jih je v okviru mreže lani ogledalo skoraj 77.000 obiskovalcev, kar je slaba petina vsega občinstva; več kot četrtino teh je pritegnila mladinska komedija Gajin svetPetra Bratuše, ki je bila sploh najbolje obiskan film v mreži, ogledalo si jo je več kot 20.000 gledalcev, skoraj tretjina vseh, ki jih je nabral ta film po Sloveniji.
Sive lise še obstajajo
»Povečevanje zanimanja za slovenske filme znotraj mreže opažamo že nekaj let,« ugotavlja Ukmarjeva. K temu resda do neke mere pripomore tudi to, da lahko projekcije filmov pospremijo s srečanji z njihovimi ustvarjalci, na primer režiserji ali igralci. »Sicer lahko tudi pri tujih produkcijah poiščemo kakega primernega sogovornika za pogovor o tematiki, ki jo film obravnava, toda neposreden stik z avtorji je vendarle nekaj drugega. Tudi ustvarjalci se radi odzovejo na povabila; reči moram, da s producenti in distributerji vse bolje sodelujemo, zavest o tem, da vsi delamo v dobro slovenskega filma, se krepi.«
Vseeno se Art kino mreža srečuje tudi z določenimi izzivi; čeprav so vanjo vključene kinodvorane v kar 26 slovenskih mestih in krajih, med temi ni pomembnih središč, kot so Maribor, Murska Sobota ali Novo mesto, kjer bodisi ni na voljo primerne dvorane ali pa ta ni ustrezno tehnično opremljena. Toda ravno ta mesta bi zaradi svoje vloge in števila prebivalcev art kino vsekakor potrebovala.
»Sicer pa je samo v redkih primerih tako, da je dvorana namenjena izključno filmskim projekcijam, da je torej neki prostor zares zgolj kino – v večini krajev namreč art filmski program gostuje v kulturnih domovih in podobnih ustanovah, kar seveda zahteva nekaj programskega ali časovnega prilagajanja,« pravi Ukmarjeva. »Upoštevati je treba, da je ciljno občinstvo za film bolj ali manj isto kot za vse druge kulturne prireditve. Zlasti v manjših krajih zato predvajamo tudi nekaj komercialnega programa, čeprav tudi v teh primerih okoli 60 do 70 odstotkov sporeda še vedno zavzema art produkcija. Ampak če daleč naokoli ni drugega kina, ni navsezadnje nič narobe, če prebivalcem ponudiš tudi nekaj bolj 'sredinskih' filmov.«
