Ni bilo videti, da bi se Bruno Ganz nameraval kmalu upokojiti, poleg tega ni kazal svojih 77 let. A kot mnogo drugih je tudi tega švicarskega igralca ustavil rak, njegova vloga Vergila, v kateri je v najnovejšem filmu Larsa von Trierja Hiša, ki jo je zgradil Jack skozi pekel popeljal igralca Matta Dillona oziroma serijskega morilca Jacka, pa je bila tako skoraj preroška.

Ganza po petkovem odhodu s tega sveta gotovo ni pričakal pekel, saj bi mu bolj pristajala nebesa, četudi kot angelu z odvrženimi krili, kakršnega je igral v filmu Nebo nad Berlinom Wima Wendersa. Vsekakor je imel veliko izkušenj tako z vlogami hudičev kot angelov oziroma slabih in dobrih ljudi. Ena njegovih zadnjih je bila na primer vloga dedka znamenite švicarske deklice Heidi, prave narodne junakinje. »Bolje je, da Švico povezujejo s Heidi kot z bankami, sirom ali čokolado,« je Ganz za Hamburger Abendblatt komentiral sodelovanje pri tem filmu, ki ga je jemal tako rekoč za patriotsko dolžnost. In to kljub temu, da je igralsko kariero gradil zunaj svoje domovine.

Sodeloval je z največjimi nemškimi režiserji

Oče in mama, ki sta prihajala iz delavskega razreda, njegovih igralskih ambicij, ki so vzklile, ko ga je lučkar v njegovi domači četrti Seebach v Zürichu spustil v gledališče, nista razumela. Tudi sam jih je komajda dojemal, saj je bil, kot se je spominjal kasneje, izredno sramežljiv in zadržan, kar se je poznalo tudi v tem, da javnost o njegovem zasebnem življenju ni vedela skoraj nič. Razen tega, da je imel sina iz prvega in edinega zakona ter stanovanja v Berlinu, Zürichu in Benetkah, v katere se je zaljubil med snemanjem filma Kruh in tulipani (2000), njegova nova partnerica pa je bila fotografinja Ruth Walz.

Sramežljivost za Ganza vendarle ni bila ovira. Šolo je zapustil že kot najstnik in delal v knjigarni, zraven pa v Zürichu hodil v večerno šolo igranja. Ko je bil pripravljen, se je preselil v Nemčijo in začel nastopati v gledališču, ki mu je ostal zvest tudi po tem, ko je vzcvetela njegova filmska kariera. Na gledališkem odru je bil med drugim Faust, Hamlet in Ojdip, na filmskem platnu pa vse mogoče. Postal je »naključni« morilec v Ameriškem prijatelju (1977) Wima Wendersa, nedolžni romantik v Nosferatuju: Fantomu noči (1979) Wernerja Herzoga, vojni poročevalec v Die Fälschung (1981) Volkerja Schlöndorffa, igral je v znanstvenofantastičnih Dečkih iz Brazilije (1978) Franklina J. Schaffnerja, Bralcu (2008) Stephena Daldryja, Svetovalcu (2013) Ridleyja Scotta in še kje, vmes pa sta mu ušli glavni moški vlogi v Čednem dekletu in Schindlerjevem seznamu. Najbolj pa je postal in ostal znan po Nebu nad Berlinom, v katerem se kot berlinski angel varuh zaradi ljubezni odpove večnemu življenju in postane smrtnik, ter Propadu (2004) Oliverja Hirschbiegla, ki ga je zaznamoval kot noben drug film pred tem.

Ko pride Propad

Eden od redkih nemških poskusov portretiranja Hitlerja je bil velik zalogaj tako za režiserja, ki se je odločil posneti film o Hitlerjevih zadnjih dnevih, preživetih v bunkerju, kot tudi za švicarskega igralca. Ganz se je na vlogo pripravljal kar štiri mesece, v katerih je preučil posnetke nemškega diktatorja in telesno govorico ljudi s parkinsonovo boleznijo, ki naj bi ujela tudi Hitlerja. Njegova upodobitev firerja se je na koncu vpisala v filmsko zgodovino, veliki nemški poznavalec nacističnega obdobja Nemčije Joachim Fest pa je izjavil: »To je res Hitler.« Ne smemo pa pozabiti niti na to, da so Ganzevi izlivi jeze med govori v bunkerju, ki jih je pospremil s tresočimi rokami in pljuvanjem sline, postali spletna senzacija, iz katere je nastalo na stotine parodij.

Film je zaslužil skoraj sto milijonov dolarjev in nominacijo za tujejezičnega oskarja, Ganz pa je naslednja leta moral posvetiti temu, da se je otresel Hitlerjeve sence, pri čemer mu je pomagalo to, da je Švicar. »Uporabno je bilo, da sem med svoje srce in gospoda Hitlerja lahko postavil potni list, tako da se me ni dotaknil,« je dejal v enem od intervjujev. Kot je povedal za Die Zeit, je bil vsakič, ko je v filmski vlogi obležal mrtev, lahko le hvaležen za to, da je v resničnem življenju še vedno živ, a kljub smrtim svojih likov se na svojo smrt ni mogel pripraviti.