1. Izobraževalni sistem je vreden tega, da učence (dijake) uči razmišljati in povezovati elemente različnih strok v celoto. To ni ravno v prid vladajoči garnituri, zato snovalci vlivajo v glave učencev mnoštvo podatkov.
2. Eseji, ki se pišejo tudi na maturi, naj bi vključevali več znanj. Šele sinteza posameznih elementov lahko ponudi celovitejše znanje in poda pravoverno oceno. Na primer: knjiga Dostojevskega Zločin in kazen lahko spregovori tudi o etiki odločanja, o tem, kakšne vloge in zakaj je Dostojevski podelil posameznim karakterjem, o tem, kje je vrh zgodbe in kakšni so lahko še drugi zaključki romana…
3. Učitelj (profesor) bi lahko naložil temo celotnemu razredu, na primer: Zakaj da ali ne hidroelektrarne na Muri? Podnaslove bi nato (po)delil različnim skupinam: materialno vprašanje, vprašanje o varovanju okolja, kako elektriko vpeljati prek alternativnih virov, ter navezal snov na fiziko; o moči, sili, pospešku, regulaciji vodnih virov…
4. Namesto monologov v slogu vprašanje učitelja-odgovor učenca bi se lahko vodili dialogi, če bi učenci (dijaki) nekaj vsebin prej prebrali in domislili. Vire naj bi posredovali učitelji, profesorji. Šele na podlagi dialogov bi lahko izbrusili odgovore in doprinesli k delnim resnicam. Že Platon je 500 let pr. n. š. govoril o tem, a se po 2500 letih (razen tehnologije) ni veliko spremenilo.
5. Starši so napisali peticijo o novih zasnovah šolstva. Zaupam, da te zasnove niso mišljene proti šoli, ampak za šolo. Kajti vsak dejavnik nosi nekaj odgovornosti, tako starši kot učitelji (profesorji), tako učenci (dijaki) kot vodstveni kader. Preveč je ocenjevanja, so zapisali starši. V poštev bi prišlo predvsem samoocenjevanje, da učenec skozi večstopenjsko lestvico izriše krivuljo svojega dela. Tako lahko dobi uvid, kje napreduje, česa ne obvlada ter kaj mora (še) doreči in popraviti.
6. Prav je, da stopijo skupaj tako voljeni učenci (dijaki) kot voljeni starši, učitelji (profesorji), predstavniki vodilnih na šoli in predstavniki ministrstva. Skupaj naj dorečejo, kaj je za šolo pomembno in kaj ni, kaj je bistveno, da zapišejo v učbenike, in kaj je nepotreben balast. Vsled tega je mišljena sodobna tehnologija, kot je internet, ki na pregleden način (grafi, tabele, slikovni material, podatkovna baza) prikaže dejstva, ki jih ni treba znova memorirati.
7. Doreči je treba, kdaj in kje imajo starši, učenci (dijaki) pravico do ugovora, pritožbe in kje ne.
8. Vsem družbenim slojem dati enake pravice, možnosti do šolanja, ne glede na materialna sredstva, kulturne dobrine in okolje, iz katerega izhajajo. Po moji raziskavi »Socialna diferenciacija in izbira poklica« so rezultati porazni. Na podlagi faktorske analize sem ugotovila, da učenci iz socialno šibkega okolja zelo težko napredujejo do sedme stopnje izobrazbe, ne glede na uspeh in interese.
Prosim, da omenjene osebe skozi konstruktivni dialog dorečejo zamisli in jih zapišejo v logičnem sosledju. Ko bodo te premise pravoverno zapisane, bo prišel čas, da se udejanjijo v praksi. Šele tedaj bodo učenci (dijaki) in učitelji (profesorji) znova z voljo hodili v izobraževalno institucijo in gornji naslov se bo spremenil v »Šola je veselje«.
Darja R. Gorup - Godar, Ljubljana
