Najprej: vse, kar so ZDA storile za Evropo, so storile tudi zase. Naj bo to že enkrat jasno. V drugo svetovno vojno so posegle aktivno, ko so jim Japonci razbili Pearl Harbor – ko niso mogli narediti prav nič drugega. Svet bi se moral Japonski do tal zahvaliti, saj se ne ve, kakšen bi bil konec druge svetovne vojne brez ZDA. Tudi v prvi svetovni vojni niso nikoli razgalili moči in zapletenih vplivov ameriškega kapitala na dogajanja v Evropi, kot tudi ne, od kod se je finančno napajala orjaška Hitlerjeva vojna mašinerija. Zdi se, da gospod Mihič ve, da je bila njena naloga uničiti sovjetski komunizem, a učenček ni hotel več le ubogati, zrasel jim je čez glavo. Vse drugo potem je le še vojaška in politična doktrina, ki jo je nesmiselno premlevati. Na koncu je ostala le še prazna Evropa pred sovjetskimi tanki in gostujočimi divizijami ZDA.
Iz tega stanja je nastala hladna vojna pod zastavami dveh nasprotujočih si družbenih sistemov, v kateri je bilo poraženi Nemčiji vse odpuščeno, ker jo je zahodna demokracija nujno potrebovala kot steber nove evropske obrambe. Francozi in Angleži so si lahko nemočno pulili lasje, ko je na območju tretjega rajha nezadržno nastajala nova nemška industrija in z njo nova gospodarska moč. In realnost novega političnega ravnovesja.
Vse drugo so seveda le podrobnosti zgodovine. Nadrobno je že obdelano, kaj vse je počel Stalin doma in na zasedenih ozemljih, nekoliko manj pa, kaj vse si je mislil Tito. Zase pravim, da kdor v tistem usodnem času ni pomagal zaveznikom, ki so tudi zanj krvaveli, in je le previdno čakal, kdaj bodo zmagali, ali pa je celo predel, da bi ponižno služil nacistom po njihovi zmagi…, si ne zasluži drugega, kot da se mu reče, naj bo že enkrat tiho. Naj se mu onemogoči vsaj demokratična pravica, da lahko še tri četrt stoletja prepozno ponuja svoj poraz kot zmago in na vseh koncih koplje in nabira kosti kot dokazni material krutosti – ne časa, temveč njemu neljube bojujoče se strani.
Zavezniki so zmagali. Tudi Sovjetska zveza je zmagala, vseeno, s čigavo pomočjo; v tej vojni je bila prisiljena krvaveti na pravi strani. Tudi partizani so zmagali na pravi strani. V njihovih vrstah pa še zdaleč niso bili le komunisti. V boj proti osovraženi nemški in italijanski vojaški sili so odhajali domoljubi vseh svetovnih nazorov, verni in neverni. Če so jih maloštevilni, a dobro organizirani komunisti znali potem prepričati, da je pomembna tudi sprememba diskreditirane oblasti – potem jim je to pač uspelo. Pravzaprav jim je uspelo na najbolj demokratičen način, tako da so jih prepričali. Ali indoktrinirali. A naj se ve, da jim to ne bi moglo uspeti, če bi bil prejšnji svet brez krivic in izkoriščanja, če za mnoge ne bi bilo življenje v njem že neznosno. Ne za vse, to je res, za mnoge pa.
Zato je neumno govoriti, da so bili uniformiranci pomožnih enot SS le dobro oboroženi nasprotniki revolucije. Ne le neumno, prav zlobno pa je enačenje poguma in izdajstva ter ovajanje Slovencev okupatorju kot pogumno domoljubno dejanje ter mučenje in ubijanje Slovencev pod geslom »v imenu Kristusovih ran naj crkne partizan« kot bogu dopadljivo dejanje. Tudi hlapčevanje tujcu ni bilo še nikjer na svetu oklicano za junaštvo, ki mu je treba postaviti spomenik. Čakam, kdaj bodo tudi ustaši na Hrvaškem postavili svoj spomenik v Jasenovcu. To bo šele lepo.
Milan Maver, Ljubljana
