Čebelarska društva Domžale, Dolsko, Krtina Dob, Lukovica in Moravče povezuje stoletna tradicija, ki izhaja iz skupne Čebelarske podružnice za brdski sodni okraj v Krtini. Podružnico, ki se je kasneje preimenovala v Čebelarsko podružnico Krtina, so ustanovili pred skoraj natanko sto leti in ustanovitev bodo naslednice 9. marca proslavile skupaj. V počastitev visokega jubileja pa so že vnaprej izdali spominsko monografijo 100 let organiziranega delovanja čebelarskih društev Dolsko, Domžale, Krtina Dob, Lukovica in Moravče.
Bogata zbirka podatkov in fotografij
Priprav na izdajo spominske monografije, ki podrobno predstavlja bogato čebelarsko tradicijo območja, so se predstavniki vseh petih društev lotili že pred tremi leti in v tem času jim je uspelo zbrati zares bogato zbirko podatkov in fotografij iz preteklosti in sedanjosti. Podrobno so opisali tudi ustanovitev podružnice za brdski sodni okraj, ki predstavlja mejnik v zgodovini organiziranega čebelarjenja na prostoru, kjer danes domuje tudi Čebelarska zveza Slovenije. Čeprav je bilo čebelarjenje na tem območju prisotno tudi že poprej, pa so se čebelarji šele s podružnico prvič zares povezali in množično vključili v čebelarsko organizacijo, kar je omogočilo začetek kontinuiranega organizacijskega in izobraževalnega dela, ki se je ohranilo vse do danes.
Organizacijske oblike in obseg čebelarjenja so se kasneje spreminjali, temelji za vse podružnice, družine in društva pa so bili kljub temu trdno zasidrani prav 9. marca 1919 pri Slaparju v Lukovici, se zavedajo predstavniki vseh petih čebelarskih društvenih naslednic. Spominski zbornik so obogatili z več kot 300 fotografijami, med drugim tudi s fotografijami čebelnjakov članov društva – iz katerih veje delavnost, ponos, veselje in estetski čut današnjih čebelarjev, kar bo gotovo dragocen pomnik današnjega trenutka tudi za prihodnje rodove čebelarjev, so prepričani čebelarji. Med slikovnim gradivom je tako najti vrhunsko izdelane sodobne čebelnjake z lepimi poslikavami in številnimi dodatki kot tudi častitljive veterane, kot je na primer Pirnatov čebelnjak iz Tuštanja iz leta 1863, saj se čebelarstvo tudi tod ni začelo z ustanovitvijo podružnice. Tudi zato so čebelarjenju pred podružnico namenili tudi nekaj besed.
Poklon čebelarjem in čebelam
Dodali so še nekaj prispevkov iz Slovenskega čebelarja, ki se nanašajo na čebelarjenje na njihovem območju. Monografijo dopolnjuje še opis začetka gradnje Čebelarskega centra Slovenije v Brdu pri Lukovici, kjer so številni tamkajšnji čebelarji opravili ure in ure prostovoljnega dela in zanj darovali sredstva, zaključujejo pa jo s problematiko čebelje paše v luči podnebno-okoljskih izzivov.
Zbornik je hkrati tudi poklon čebeli, ki z opraševanjem pomaga ohranjati biotsko raznovrstnost. Kot pravijo, pa brez čebelarjeve skrbi tudi avtohtona domača vrsta kranjska sivka ne bi preživela. Spomnijo tudi na gastronomske in družabne vidike ter zdravilne učinke čebelarskih izdelkov. Pa seveda na panjske končnice, kot najbolj avtentične oblike ljudske slikarske umetnosti pri nas, niso pozabili. av
