Kazalo je, da utegne biti finale košarkarskega pokala zanimiv in napet vse do konca. A ni bilo tako, saj je Primorska v drugem polčasu stopila na plin, povsem nadigrala Hopse iz Polzele in se zasluženo veselila druge zaporedne pokalne lovorike. Za njo je bil najbolj zaslužen najkoristnejši igralec (MVP) zaključnega turnirja Marjan Čakarun, ki je 32 točkam dodal enajst skokov, odlična partija pa je uspela tudi Marku Jagodiću Kuridži, ki je ob 14 točkah zbral še po deset skokov in osem asistenc.

»Začeli smo v krču. Tekma je bila zelo pomembna, kar se nam je prikradlo v podzavest. Grešili smo proste mete in ko smo bili povsem sami, tudi nekatere žoge, ki so se odbijale, so prišle v roke igralcev iz Polzele. Ob polčasu sem svojim igralcem dejal, naj se umirijo in sprostijo. Položil sem jim na srce, da če bomo igrali svojo igro in bolj čvrsto obrambo, bo kakovost enostavno prišla do izraza. Ni nam bilo lahko, saj je bil pritisk ogromen. Po zmagi proti Olimpiji smo bili v finalu gromozanski favoriti. Igrali smo doma, tako da smo enostavno morali zmagati. To nam je uspelo, tudi zaradi tega, ker so fantje samozavestni. Ko igramo na taki ravni, nas je v 40 minutah izredno težko premagati,« je misli po drugi pokalni lovoriki strnil trener Primorske Jurica Golemac, ki od prihoda opravlja izjemno delo. Njegovim igralcem v prvem polčasu ni steklo in nikakor niso našli odgovora za preprosto igro Hopsov, s katero so večino prvega polčasa presenetljivo držali prednost. Trojka Žana Marka Šiška s sireno ob koncu prvega dela je nakazala, da bi Koprčani v drugem utegnili pokazati drugačen obraz, kar se je na koncu tudi uresničilo, saj so povozili goste in visoko slavili.

Kljub porazu pretiranega razočaranja v taboru Hopsov ni bilo zaznati. Polzeljani so si seveda želeli presenečenje, a so se hkrati zavedali, da so v finalu v vlogi izrazitega avtsajderja. Trener Boštjan Kuhar je potrdil, da ima po njegovem mnenju Primorska v letošnji sezoni najkakovostnejšo zasedbo v Sloveniji, nato pa takole ocenil današnji potek dogodkov: »Tekmo smo izgubili ob koncu prvega polčasa, ko je Primorska zadela zaporedni trojki, ki sta dvignili Koprčane. V drugem so nato igrali veliko bolje. Izjemni Čakarun je v drugih dvajsetih minutah dobesedno mesaril pod našim obročem in tudi zaradi njega smo bili povsem brez možnosti za presenečenje. Glede na to, da imamo enega najnižjih proračunov v ligi, lahko uvrstitev v finale pokala označim kot uspeh. Pokazali smo, da lahko kljubujemo tudi najboljšim in na krilih tega bomo v ligi za prvaka iskali preboj v polfinale.«

Katastrofalna Olimpija

Izjemno je v Kopru razočarala Olimpija, ki v polfinalu s Primorsko znova ni imela niti najmanjših možnosti za zmago. A to pravzaprav sploh ni presenečenje, saj je letošnja sezona Ljubljančanov porazna, sprevrže pa se lahko v še večjo katastrofo. Marsikaj smo na to temo že pisali. Od tega, da je direktor Roman Lisac glede na več kot podvojene finance v primerjavi z lansko sezono sestavil kakovostno skromno moštvo, do neverjetnih napak s prehitro izpolnjeno dovoljeno kvoto tujcev v državnem prvenstvu in preširokim kadrom, ki očitno ne diha kot eno in nima pravega bojevitega karakterja. Lahko bi našteli še marsikaj, predvsem pa je vredno omeniti, da se Olimpiji kot bumerang vrača napaka, ko so se prehitro odrekli Gašperju Okornu. Okorn je bil glede na svoj temperament in način vodenja idealen človek za trenutne razmere v Olimpiji, ob tem pa pri njegovih igralcih nikoli ni bil sporen pristop na igrišču, saj jih je z različnimi prijemi vedno znal motivirati. Zlasti pa je po prihodu znova začel vzpostavljati prevlado zmajev v Sloveniji, saj je osvojil vse razpoložljive lovorike, za katere je igral (državno prvenstvo, pokal in dvakrat superpokal). A Okorn je Olimpijo moral zapustiti, ker ni bil povšeči novemu vodstvu, čeprav je imel v tistem trenutku precej boljše rezultate kot po njem Zoran Martić in Saša Nikitović, ki sta se izkazala za še eno v vrsti zgrešenih potez.

Po odhodu Okorna je Olimpijo dvakrat v polfinalu pokala in superpokalu povsem nadigrala Primorska, lansko državno lovoriko pa je ob precej kakovostnejšem kadru v primerjavi s Krko dobila tudi po sreči, ko je v zaključku odločilne pete tekme Marko Jošilo zgrešil prosti met za zmago. V podaljšku je zmaje nato rešil Roko Badžim, ki je bil v letošnji sezoni degradiran, ker je še eden tistih, ki ga vodilni niso marali. Še kako je jasno, da je eden najkakovostnejših igralcev v moštvu, še posebej pa bolj koristen od Jusufa Sanona. Ukrajinec je v soboto dobil prednost pred Hrvatom, ki ga zaradi pravila štirih tujcev na domačih tekmovanjih ni bilo niti v moštvu. In to kljub tako mizerni formi, da ga Nikitović ni mogel na parket poslati za več kot štiri minute. Jasno je, da se Sanonu s pretiranim »forsiranjem« in povzdigovanjem v oblake dela škoda in ruši priljubljenost pri navijačih. Podoba Olimpije na parketu v tako dobrih pogojih, kot jih v klubu ni bilo že več kot deset let, je katastrofalna. Vseeno pa je treba Liscu priznati, da je uredil zadeve ob njem, zato je kot na dlani, da mora predsednik Tomaž Berločnik za prihodnjo sezono pripeljati športnega direktorja, ki bo skrbel za sestavo moštva.