Starejši filmski ustvarjalci in strokovna javnost se leta 2001 preminule Pauline Kael spominjajo po njeni pronicljivosti in ostrem peresu še danes, pa čeprav je za revijo New Yorker nehala pisati že leta 1991. Zaradi svojih duhovitih, ostrih in odločnih kritik je postala eden najvplivnejših glasov svoje generacije – in to v času, ko je bilo ženskam bistveno težje prodreti v kritiški poklic kot moškim. Pauline Kael je negativno ocenila filme, ki so sicer želi vsesplošne pohvale, na primer Čudovito življenje, Shoah in 2001: Vesoljsko odisejo, v drugih, ki so jih imeli za polomije, pa je našla prednosti.
V dokumentarcu Kaj je rekla: umetnost Pauline Kael režiserja Roba Garverja njena besedila bere Sarah Jessica Parker, njenega pisanja pa se v intervjujih spominjajo znani filmarji: Woody Allen, Alec Baldwin, Peter Bogdanovich, David O. Russel, Quentin Tarantino… David Lean pripoveduje, kako se je zaradi njene ostre kritike njegovega filma Ryanova hči – ki mu jo je delno povedala kar osebno, na neki prireditvi v New Yorku – kar takoj upokojil. Komik Jerry Lewis pove: »Ta pokvarjena stara baba ni imela nikoli nič dobrega povedati o meni, je bila pa verjetno najsposobnejša filmska kritičarka na svetu.« Dokumentarec bi bil težko naslovljen bolje, saj je gledalce, še posebno v sedemdesetih letih, preden so odšli v kino, v resnici vedno najbolj zanimalo, kaj je o filmu rekla ona. Dokumentarec je tako hkrati tudi potret vloge, ki jo je v času tiskanih medijev in filmskih trakov imela filmska kritika – ta vloga je imela v primerjavi z današnjo neprimerno večji vpliv.
Brez »antropoloških« pretencioznosti
Težko pričakovani dokumentarec večkrat nagrajenega fotografa Seamusa Murphyja o ikonični britanski rokerici PJ Harvey ima enak naslov kot album, katerega nastajanje film delno dokumentira – A Dog Called Money (Pes po imenu Denar), po nekem washingtonskem psu. Murphy je PJ Harvey spremljal v države, o katerih je hotela pisati za svoj album: v Afganistan, na Kosovo in v Washington, kjer se spoznava predvsem s črnsko skupnostjo. Na poti je ona zbirala besede, Murphy pa slike. Snemanje albuma je nato potekalo v Somersetu kot umetniški eksperiment: zvočno izolirani studio so zasnovali za steklom, ki svetlobo prepušča le v eno smer, in tako javnosti omogočili, da si je snemanje ogledala v živo, kot neke vrste zvočno instalacijo. PJ Harvey poje o svoji poti, kjer je kot edina belka sedela v cerkvi v Washingtonu in se kot edina ženska udeležila obredne slovesnosti ob obrezovanju na kosovskem podeželju.
Potovanje zahodnjakov v države drugega in tretjega sveta je lahko – sploh če je to v vlogi umetniškega ustvarjanja – hitro problematično, saj neprijetno spominja na zahodnoevropske antropologe, ki so že v 19. stoletju med »domorodci« iskali »prvinski« in »neomadeževan« način življenja. Pri Psu, ki mu je ime Denar takšnega občutka k sreči ne dobimo – s svojim mirnim zanimanjem za ljudi, ki jih srečuje, PJ Harvey jasno pokaže, da potuje zaradi glasbe.
Film tudi v ničemer ne spominja na klasične glasbene dokumentarce, temveč je zasnovan veliko bolj impresionistično, s kopico raznovrstnih podob, ki imajo vselej odličen občutek za vizualne podrobnosti. Še to: v dokumentarnem filmu o PJ Harvey, glasbenici, ni niti drobca njenega zasebnega življenja, nikakršne osebne tragedije. Kakšno olajšanje je to, ugotovimo šele, ko se zavemo, da vendar gledamo upodobitev glasbene ikone.
