Prostornost in z njo povezana uporabnost sta tudi glavna aduta teh štirikolesnikov, ki že vrsto let »vozita vštric« in si delita ogromno sestavnih delov. Pri čemer ni nezanemarljivo, da so jima v zadnjih generacijah bolj kot doslej vdahnili vsakemu svoj značaj, zaradi česar v povezavi z omenjeno prostornostjo poudarjajo družinsko naravnanost berlinga in bolj »prostočasno« rifterja. Prvi naj bi bil tako torej namenjen družinam, ki jim, tudi petčlanskim, ob ločenih treh zadnjih sedežih, drsnih bočnih vratih in kar 775-litrskem osnovnem prtljažniku zlepa ne bo zmanjkalo prostora za vso mogočo kramo; še sploh, če dodamo celo vrsto bolj ali manj uporabnih odlagalnih prostorov, predalov in polic. Drugi pa ob povsem enakem prtljažniku, vratih in zelo podobnih drugih notranjih prostorskih karakteristikah, aktivnim posameznikom, ki se ukvarjajo z različnimi, tudi adrenalinskimi športi, in ki za tovrstno opremo potrebujejo veliko prostora ter ob tem potrebujejo ali »potrebujejo« tudi malce bolj terensko navdahnjen avto. Navsezadnje je rifter zato od tal oddaljen tri centimetre več od berlinga (18 centimetrov namesto 15). No, v resnici pa gre bolj kot za kaj drugega za marketinški trik, saj se bodo v obeh dobro počutili tako družine kot aktivni posamezniki.
Tudi časi, ko so bili tovrstni avtomobili bolj kot ne preurejeni tovorni dostavniki, v katere so namestili dodatno vrsto sedežev, so z novo generacijo še dodatno zbledel spomin; navsezadnje so pri Peugeotu zato tudi opustili ime partner, kakor se zdaj imenuje le še tovorna različica, in ga zamenjali z omenjenim rifterjem. Če ju zdaj torej tako kot predhodnike označimo za potniška dostavnika, ju pomalem nemara celo užalimo, vseeno pa meje z »običajnimi« enoprostorci še nista povsem zabrisala. Napredek je sicer resda velik, materiali in obloge kakovostnejši, zvočna izolacija kabine boljša, a razlika na vseh omenjenih področjih vseeno obstaja in ostaja. Sploh v rifterju, ki sicer ponuja celo znani Peugeotov i-cockpit, torej manjši volanski obroč z merilniki, ki so nameščeni nad njim, je trde cenene plastike ogromno, v berlingu manj, pri obeh pa sta enaka 1,5-litrska dizelska motorja s 102 konjskima močema (75 kilovati) v potniški kabini slišna bolj, kot smo vajeni iz drugih vozil teh znamk.
Jasno, za užitke med vožnjo so taki avtomobili nekje pri repu izbire, v primernem kontekstu pa za oba lahko zapišemo, da se vozita dovolj udobno in mirno. Tudi v ovinkih se preveč ne nagibata, če od njiju ne pričakujete preveč in ju vozite zmerno, pa sta tudi motorja toliko zmogljiva, da vožnja ne bo mučna. Je pa res, da sta, ko sta polno naložena, na spodnji meji zadovoljivega, zato se s šibkejšimi niti ne spogledujte. Poraba se bo ob družinski uporabi gibala okrog sedem litrov na sto kilometrov, vozniki bodo znali ceniti visok položaj sedenja in izjemno preglednost v vse smeri, manj pa bodo navdušeni nad ne najbolj udobnima sedežema z razmeroma kratkim sedalnim delom in slabim bočnim oprijemom. A je vse to seveda spet treba vzeti v kontekstu tega, o kakšnih avtomobilih teče beseda…
No, so pa na stopnji drugih koncernskih avtomobilov denimo infozabavna sistema, ki sta z izjemo tu in tam ne najbolj odzivnih zaslonov na dotik delovala brezhibno, in varnostni pripomočki, ki sta jih bila oba polna. Kot tudi druge opreme, kar ob stopnjah shine pri berlingu in allure pri rifterju niti ni čudno. Zato tudi opomba, da znata biti oba še ugodnejša od 20.550 (rifter) in 20.950 evrov (berlingo), kolikor sta stala testneža, tudi tako pa gre za zelo dobro razmerje med ceno in tem, kar kupec dobi; še posebno če potrebuje predvsem prostoren in uporaben avto. Več pa v sklepu.
