Nujno sem bil povabljen drugam in sem moral prekiniti branje tega zanimivega članka. Po večurni odsotnosti sem utrujen prišel domov in moja prva misel je bila postelja. Čeprav utrujen, sem še vedno v mislih premleval prebrano vsebino članka. Videl sem se že, kako se kot upokojeni profesor matematike prijavljam na razpis šole Zavod božanskega Svaroga. Bil sem sprejet v novo zasebno šolo in delo je steklo. Zaradi velikega zanimanja staršev za našo šolo smo razmišljali o omejitvi vpisa. Sredi tega delovnega vrveža sem se zbudil. Ojoj, sem pomislil. Še ena zamujena priložnost za naš šolski sistem. Dojamem, kako resničen je slovenski rek: »Priložnost zamujena ne vrne se nobena.«
Zbudil sem se toliko, da sem se zavedel, da članka nisem do konca prebral. Pohitel sem, da bi popravil zamujeno, in z grozo ugotovil, da je tudi Polona Jamnik samo sanjala o taki novi zasebni šoli. Kdo je že rekel: »Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Se v četrt stoletja nismo ničesar naučili?
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani